Potovanja

Partying Kutaisi

No, čisto ves čas nisva bila med kravami na planinah. So bili dnevi, ko sva se kot čisto navadna turista vozila po Gruziji od ene do druge turistične točke in tudi v teh dnevih se je zgodila marsikakšna prigodnica.

Četrtek, 7. julij 2022

Abastumani

Gregor Aleksandrovič je oboževal klimo in toplice v Abastumaniju. Pomagale pa mu niso kaj dosti, saj je — zaradi slabega srca — tu tudi umrl, že pri 28-ih letih. Se je pa zaradi njega kraj na koncu 19. stoletja njegovem carskem pedigreju primerno razvil v zdraviliško mesto. Čar Abastumanija je v tem, da Sovjetom zanj ni bilo prav veliko mar, novodobna turbo kapitalistična manira gradbeniške prenove pa se zaenkrat ukvarja z zdraviliškim resortom na drugi strani prelaza. Tako razkošne lesene vile s sto in več let staro patino obcestni promenadi še danes nudijo čudovito ozadje. Na vrtu ene od teh zapuščenih vil najdeva prostor za najino mini potujočo spalnico. Še prej pa se odpeljeva na sosednji hrib.

Observatorij

Sovjeti so v tej blagi in stabilni klimi prepoznali povsem drug potencial: dobro vidljivost. Na bližnji hrib Kanobili so s konjsko vprego zvlekli teleskop in postavili enega prvih planinskih observatorijev na svetu. V zgodovino astrofizike so prispevali kar nekaj izjemnih fotografij, ki sedaj krasijo mini muzej Nacionalnega observatorija. Najin vodič je bil očitno znanstvenik z vsem potrebnim znanjem, a ne najbolj vešč angleškega jezika, zato dobim priložnost, da tu in tam dopolnim njegovo razlago. Tudi moj sin je astrofizik, se považim. Potem nama odpre kupolo in skozi teleskop opazujeva kraterje na Luni. Slika migota in ni povsem ostra, a vseeno je čisto poseben občutek, ko veš, da ne gledaš neke interpretirane podobe z računalnika, temveč original, skozi lečo, fotone, ki so ravnokar pripotovali z Lune.

Petek, 8. Julij 2022

Zbudi naju konj, ki trka na okno avtomobila. Takoj pobegne na drugo stran vrta, ko se premakneva. Pri svežih 11 stopinjah celzija se sprehodiva po promenadi zdraviliškega Abastumanija. Jutro pokaže realno podobo kraja: stare ruske vile, večinoma razpadajoče in le nekatere lepo obnovljene, sovjetske hiše, pretežno v zanikrnem stanju, vmes blišč in beda sodobne privatne iniciative turistične ponudbe v neopredeljivem slogu: plastična imitacija skal in lesa, živopisane fasade, neonski napisi, nediskretno postavljene varnostne kamere. Plakat ob cesti kaže narisano vizijo urejenega kraja, vendar zaenkrat slabo kaže.
Prodajalka vozovnic na avtobusni postaji si jutranji neskafe skuha v kolibi, v katero je zelo verjetno zadnji žebelj zabil še sovjetski delavec.

Žveplene toplice

V takem stanju so tudi javne toplice. Posebno izkušnjo napove že vstop mimo kapije, v ozadju katere čuvajka kuha kavo in kvačka nogavice. Vstopnina tri evre, samo gotovina. Bazen drži skupaj pisan mozaik z betonom zaribanih lukenj in plasti delno odluščenih opleskov. Kako dobro drži vodo niti ni pomembno, saj ta ves čas doteka. Voda je vroča, zato goli zid okoli bazena prekriva preprosta pločevinasta streha z odprtim dvignjenim slemenom. Navdušen sem. Odličen primer sovjetsko-funkcionalističnega principa ob popolni odsotnosti ambicij po estetiki. Avtentičnost malo motijo plastična vrata garderob, ki so se zgodila ob prenovi, a po drugi strani njihovo neugledno stanje priča o tem, da je velika sovjetska država razpadla, njena zapuščina estetskih nagnjenj pa še živi.

Po sprehodu v mrzlem jutru nama prija toplota vroče žveplove vode. Vsake toliko se grem pred vhod ohladit. Med tem na dvorišče pripelje pop, odpre prtljažnik in začne prodajati kruh. Stopim do njega kar v kopalkah, pa se zmrdne nad nespodobnostjo moje gole kože. Priznam, na to sem pomislil, pa sem ga vseeno šel malo izzivat. Ne dobim svežega kruha. Za kazen potem jem dva dni star kruh, ki je tako gumijast, da ga še pes pod mizo samo povoha in gre stran. Kakorkoli. Po nekaj dneh sva umita s toplo vodo. Čeprav kopališče ni bilo carjevo, ampak ljudsko, je občutek vseeno carski.

Prek Malega Kavkaza

Prvih nekaj kilometrov ceste ven iz kraja izgleda obetavnih: širok makadam, pripravljen za asfaltiranje. Za prvo serpentino pa naju strese (dobesedno) gruzijska realnost: proti prelazu vodi razdrta gozdna cesta z globokimi brazdami vodne erozije. Punči se usta razlezejo do ušes: veselo vrti volan in lovi kolesnice za najino jekleno beštijo, ki rohni proti vrhu dvatisoč dvesto in nekaj visokega prelaza. Lepi razgledi po Kavkazu, vse do najinega predvčerajšnjega bivaka pod Sametskhvariom. V pokrajini krave in koče iz zbitih desk. Preprosto življenje. Pastirji sedijo ob cesti. Mahajo nama.

Na drugi strani Malega Kavkaza skoraj zrcalna slika: sredi ozke doline zdraviliški kraj z zdravilno izvirsko vodo. S to razliko, da Sairme uživa privilegij lažje dostopnosti iz Kutaisija. Kraj je sodobno urejen po hišah in po urbani opremi. Spregledava dejstvo, da je zaradi tega tudi dolgočasen in ustaviva. Punči si je po dveh urah in pol vrtenja volana prek razdrapane ceste zaslužila vsaj kapučino v fensi pekarnici. Ko gledam police s kruhom, se spomnim na gumijasto kepo v škatli s hrano, in investiram v lepo okrašen hlebec kruha z drožmi. (Splačalo se je. Kasneje v hostlu z njim pomaževa krožnike.) Pa še ta pogum zbereva, da opozorilom in res očitnim usmerjevalnim tablam do stranišč navkljub spijeva skodelico donat-like vode. Robčke pa le imejva pri roki.

Hostel Mandaria

Že vstop v hostel navduši s širokim stopniščem v drugo nadstropje. Velikopoteznost socrealistične arhitekture. Tik preden vstopiva skozi težka železna vrata, ki se odpirajo in zapirajo z zamolklim tleskom, naju dohiti zadihan tip zgoraj brez in obljubi, da pride za nama, če ga prej ne pobere od vročine. Suha usta poplakneva s čačo dobrodošlice in hladnim vino in se precej odločiva, da bo en dan Kutaisija premalo. Brez težav, pravi najin gostitelj. Ni nekega navala turistov. Ne rabi razlagat, zakaj. V Borjomiju sva nabrala celo kilo jurčkov. Skočim v trgovino po jajca, Punči pa medtem pripravi odlično večerjo. Z dobro založenimi želodčki jo mahneva v petkov večer.

Partying Kutaisi

Partying (by Cambridge dictionary) — the activity of enjoying yourself, especially at a party, for example by drinking alcohol and dancing

Do starega mesta imava dva kilometra in pol sprehoda. Nič takega. Še ene tri kroge narediva po mestu, da izbereva pivnico. Pa se ne izkaže za prav posrečeno. Nemško pivo, počasna strežajka, ki ne vrača drobiža. Naslednja postaja je lokal z živo glasbo pod mostom. Ne prav dobro uigrani mladinci preigravajo znane komade. Dovolj razpoznavno, da se nam sprožijo noge in na terasi zaplešemo. Tega ne počnem prav pogosto. Zakaj ne?! Prav fajn je, ko enkrat začnem, ne morem nehat. In ta ples na terasi je bilo šele ogrevanje.

Ko si izborim vrnitev preostanka plačila (očitno lokalna Kutaisi posebnost, da natakar izgine, ko dobi v roke bankovec za plačilo, ne glede na to, kako blizu zneska računa je) in stopiva na ulico, naju glasba potegne kar takoj v naslednji vhod. Na vrhu stopnic dolg pisan prostor, muzika igra na ves glas, nikjer nobenega. Čez čas se pojavita fant in punca: Šele en teden smo odprti, nimamo stalnih gostov, dobrodošla! Kaj bosta? Rum. Na tri pive od prej. Nato vino, ki ga na srečo zmanjka, belo in črno, pa spet rum. V nadstropje se priklati cela družba iz prejšnjega kafiča, vsi se poznajo, vsi plešemo. Elvis, Beatles, Bijelo Dugme, Madness, … sproti izbiramo komade z youtuba. Vmes mečemo nož v vrata in si lomimo roke čez pult.

Norišnica. Še dobro, da zmanjka pijače in nekdo zaključi večer. S Punči se odkotaliva domov in tiste dva kilometra ohlajanja do hostla nama pride še kako prav.

Sobota, 9. julij 2022

Ni moškega, ki ne bi gledal v naju. Ženske še bolj. Pa sploh ni tako kratka oblekica, malo nad koleni. Zvečer v centru mesta so gole noge nekaj običajnega, na jutranji sobotni tržnici pa očitno ne. Vrneva se v hostel, Punči po hlače, jaz po nogavice za čevlje. Potem kupiva sadje — marelice, breskve in nektarine —, pa gruzijski snikers, z grozdnim sokom oblite orehe na vrvici. Kačapurije dobiva šele v naslednjem kraju. Zanimivo, da je na podeželju ta boljša-od-bureka-poslastica vsakič kar na mizi, v mestu pa ga je treba iskati med fast-food stojnicami na avtobusni postaji.

Tudi, ko kilometrov ni veliko, vsak premik traja. Kačasti ovinki, razdrapane ceste, živali vsepovsod. Psi se zaganjajo v kolesa, krave leno otepajo muhe in se na hupanje niti ne obrnejo. Pujsi se sicer držijo bolj ob strani, niso ravno potepuški, koze najdeva le na visokih prelazih. Google ni na tekočem z vsemi enosmernicami in aktualnimi preureditvami, poleg tega navigator med svojo službo tipka zapiske, gleda Tour in neredko tudi zakinka. In ker se Punči precej strogo drži cestnih pravil, navigacijski popravki potovanju dodajo še nekaj ekstra minut in kilometrov.

Prometej v jami

Vstopnina v Okatse kanjon je kar zasoljena za Gruzijske razmere: 6 evrov. Skoraj evro na kilometer, sedem jih je do razgledne ploščadi. Seveda ignorirava šakale, ki ponujajo prevoz s terenci in se mazohistično sprehodiva po opoldanski vročini. Niti hladnega piva ob poti si ne privoščiva in skupaj z nič kaj atraktivnim razgledom na zaraščeno globel je celoten obisk kar razočaranje. Veliko bolje se imava kasneje nekaj više ob reki, kjer vroč dan ohladiva s kopanjem med zglajenimi belimi skalami v tolmunu sočasto osvežujoče zelene reke.

Kraška jama je dobila ime po legendarnem antičnem junaku Prometeju, katerega jetra naj bi tu v bližini na milost in nemilost prepustili krokarjem. Geografija je v legendah zelo raztegljiva in povsem možno je, da je junakovo ime v tem primeru celo malo zlorabljeno v komercialne namene. Ne glede na dvom o upravičenosti imena pa je jama nesporno veličastna: od 30 kilometrov dolgega podzemnega sistema jam je trenutno 11 dvoran dostopnih turistom. In vsaka posebej je kamnita poezija 25 milijonov let trajajočega umetniškega dela narave. No, nam Slovencem v tolažbo še vedno ostane človeška ribica. Te pa tu nimajo.

Večerja pri sestrah

Varnostnica nama z nasmeškom pokaže na vrata sosednje hiše. Očitno je, da je tega vajena. Po tretjem sprehodu po ulici sva se vdala. Sestram kuharicam se zdi, da na vhodnih vratih svoje restavracije ne potrebujejo oznak. In res: kakšnih petsto kvadratnih metrov velik prostor se zgodaj zvečer napolni s turisti. Bi lahko z gotovostjo rekel, da je lokal omenjen vsaj v lonely planetu. Visoki stropovi s štukaturo in lestenci, vsak od njih je drugačen, tako kot tudi mize in stoli. Umetniške slike, kipi, na pol razstavljen pianino, škripajoč parket, v večernem vetru plapolajoče dolge bele zavese. Všečno. Izbereva lokalno kuhinjo: preproste hrane z zelišči in orehi. In sladice z veliko rozinami. In steklenico dobrega vina.

Obilna večerja naju požene v sprehod po centru starega dela Kutaisija. Na trgu pred fontano Kolkis se vrti projekcija z nemogoče glasno naracijo: dokumentarci izpred 14 let, ko je Rusija ustanovila Južno Osetijo in Gruziji odškrnila še en del ozemlja. Razumljivo, da so v znak solidarnosti po vsej Gruziji izobešene in naslikane modro rumene zastave.

Nadaljuj z branjem: Svaneti

%d bloggers like this: