Rinka

Kamniška Bistrica, 4. oktober 2025

… Zasije z moje duše … In nič več, nič več me ne moti …

Ko se Buddy odloči, da je dovolj v prazno izpuhtelih vikendov in je čas za akcijo, mi ne preostane veliko maneverskega prostora, lahko le izberem smer. Izberem ‘Ne predaleč’. Zamika me, da štartava dan prej in prespiva v avtu pod svetlo luno. Za september sem naštel 170 delovnih ur. Poleg risanja načrtov in obiskov na gradbišču. Dovolj dober razlog za podaljšan prost vikend.
To proslavljanje se ne razživi v neko burno fešto. Odčepiva steklenico, spijeva kozarec vina na toplem pod kovtrom in ob desetih padem v nezavest za dobrih devet ur. Preden zjutraj odprem oči, se mimo naju na parkirišča nad nama že odpelje na desetine avtomobilov. Ne bova prva v steni.

… Le še enkrat se obrnem … Tukaj bom dokler se ne napolnim …

Nočni hlad vztraja v jutro in strah pred neudobjem nama napolni nahrbtnike s toplo obleko. Že na sredi hriba, ko stopiva iz gozda na sonce, si zaželim kratke hlače. Nebo brez oblačka ne napoveduje snežne odeje, ki bo jutri prekrivala to pokrajino.
Odkrito rečeno, nisva vajena, da gre mimo naju nekdo hitreje v hrib. In ko naju prehitita dve gostobesedni punci v pajkicah, me Punči ustavi: ‘Kar pusti ju, ne kriči za njima!’ Hočem jima zaklicat, da sta že previsoko na melišču, da sta zgrešili pot. Pa izgleda tako prijazno bitje.

… Omamljena od lepega … Umaknjena od preglasnega sveta …

Bivak pod Skuto. Še vedno navdušen nad pogumno arhitekturo Mihe Kajzelja sredi planin. Izgleda, da dobro prenaša zob časa in številne obiskovalce. Instagram dela svoje. Prespati v taki ikonični arhitekturi je očitno svojevrstna trofeja, pa še zastonj je.
Med kavo obujam spomine na svoj prejšnji obisk, ko je v bivaku in okolici prenočevalo na desetine ljudi. Čeprav sem takrat ravno prilezel prek Zeleniških špic, kar zame ni bilo enostavno, nisem mogel spati. Sredi noči sem se odpravil na Skuto in si na vrhu ogledal sončni vzhod. Tisti rojstni dan štejem kot dan, ko sem na goro odšel kot zelenec in se vrnil kot planinec.

… Tukaj bom dokler se ne napolnim … Tukaj najdem si najlepši kraj …

Od štirih Rink izbereva Kranjsko. S Koroške štempelj že imam, ko sem Klaro spremljal na njeni Poti ta del prek Kamniških alp. Čez rob zagledava Mrzlo goro, za naju goro močnih emocij. Kar nekaj teh poti sem že prehodil od takrat, ko me je Tone prvič preljal v Kamniške.
Medtem se nebo zapre z oblakom, veter raznaša ledene kristale. Na planini nas ni veliko. Nič več si mi ni vroče. Nasproti priteče tekač v kratkih hlačah. Mato, Kamniški gams, kdo drugi.

… Obteži me s kamnom … Da ostaneva na dnu morja …

Čez greben mimo Kotličev sem še malo napet, na spustu do Kamniške koče prek travnate planote pa že uživam v Eolovemu prestavljanju sivin temnih oblakov. Težko razložim, zakaj mi je vetrovno in oblačno vreme tako zelo všeč.
Buddy je druge sorte, ona se napaja s sončnimi žarki. Po tem premraženem dnevu si zaželi savne. Popoln zaključek dneva. Od hoje zdelan na ležalniku prestavljam razbolele kosti in že stotič mrmram Masharikov Na dnu morja, današnji celodnevni hit.

… Tam je tišina … Tam je milina … Tam moja duša počiva …