Izleti,  Planine

Klara na Poti

Petek 23. julij

Klarin drugi dan na poti

Na Kamniškem sedlu sem v eni uri in štiridestih minutah. Kar olimpijsko se počutim. Premočene cunje dam sušit na veter in se grem gret v jedilnico. Vsakič znova me preseneti, kako sveže je v planinah v primerjavi z dolino. Ena jotica bo legla. Pa malo več kruha, prosim. Klara in Vane prideta čez kakšno uro, uro in pol. Udobno se naslonim nazaj in začnem urejati zapiske na telefonu. Tisti prosti čas, ki si ga doma težko vzameš. Ko po joti podrem zadnji kupček, naročim še jabolčno pito in jo poplaknem s kavico.

Dolgčas preganjam s čvekanjem. Oskrbnik pravi, da so poti v slabem stanju, zima je pustila veliko drobnega kamenja, na katerem drsi. Pohodniki so pretežno mladina. Kar nekaj jih je z večjimi nahrbtniki. Potujejo po Slovenski planinski poti. Ta se začne v Mariboru in do Debelega rtiča poveže skoraj vse pomembne vrhove in koče Slovenskih planin. Normalni ljudje so ponosni že, če v knjižici zberejo vse žige s te poti. Pogumni to šeststo kilometrov dolgo pot opravijo v enem zamahu, v priporočenih sedemintridesetih dnevnih etapah.

Klara je s SPP lani opravila v desetih dneh in osemnajstih urah, s čimer se je uvrstila v gorsko tekaški dosežek. A to je bilo samo ogrevanje. Letos ima namen pri morju le splakniti majico in obrniti nazaj. Ni znano, da bi kaj takega že kdo naredil. 1200 kilometrov dolžine, 75 kilometrov višine. Navijaški ‘Dajmo, Klara!’ mi nikakor ne gre z jezika. Nekdo, ki se odloči za takšen podvig, ne potrebuje dodatne vzpodbude. Ob tej hoji po robu bolj kot kaj drugega potrebuje ravnotežje, oporo, svetilnik, ki ji bo v težkih trenutkih nudil možnost izbire in vrnitve.

Po dveh nadaljnih urah čakanja me čisto malo že skrbi. Klarin telefon ni dosegljiv. Na srečo Matjaž vzdržuje Radio Klara, kjer izvem, da sta v precejšnji zamudi zaradi bolečine v nogi. Izvijem se iz objema udobnega doma in jima grem nasproti. Najprej se iz megle pojavi silhueta Vaneta, nato pa še Klare. Dobre volje je, kljub poviti nogi. Težko si je predstavljati, da je že petnajst ur na nogah. Z včerajšnjo podlago sedemnajstih ur. Pa šele drugi dan je.

Klara pravi, da ji kruli v želodcu, in prav počasi po žlicah spravi vase pol krožnika jote. Vane ne je nič, jaz brez sramu pojem kruh. S Kamniškega sedla se spustimo na drugo stran. Okrešelj imam v lepem nostalgičnem spominu junijskega smučanja v ranem otroštvu. Kot vedno, pričakovanja prinesejo razočaranje. Iz zasilne kočice brenči zoprn techno. Okolica je vsa razmetana in nasmetena s stroji in gradbinskimi ostanki. Gradijo nov dom, pa dela ne gredo ravno po časovnih planih.

Sonce je že za visokim horizontom. Vidimo ga le še na vrhovih nad nami, med katerimi se na našo stran prelivajo meglice. Končno je prijetno hladno. Skoraj celotna dolina je zalita s snegom, zato iščemo jezike kopnega, po katerih se dvigamo proti Savinjskemu sedlu. Za trenutek nas zmoti, da nekaj korakov naredimo po drugi strani meje, po ozemlju Avstrije. Le kako? Saj je vendar Slovenska pot?! Grozno je, kako nas uspejo manipulirati z nacionalnim ponosom. Ne pustijo nas svobodnih na svojih poteh, ves čas nam mečejo neke meje pod noge.

Še kratek drnc do Jezerskega sedla in večeren spust do koče, ki nas pričakuje z lučko dobrodošlice. Ko stopimo na verando, nas dokončno zagrne tema. Pričaka nas razposajen oskrbnik odprtih rok. Klara se je napovedala v naprej in zdaj smo njegovi častni gostje. Za večerjo jota iz kisle repe (juhu, sprememba!) z veliko paprike in nerazdrobljen ajdov žganc. Ogromna porcija. Samo jaz sem dovolj lačen, da pojem do konca. Kar nerodno mi je.
Kranjska koča na Ledinah je manj obiskana kot nekaj niže ležeča Češka koča, zato nas je gostov malo, čeprav je petkov večer. Objekt me navduši z za planinski dom neobičajno prostornostjo in čistostjo.

Kar se šerpanja tiče, me je Klara prosila le, da nesem dodaten liter vode, rezervo za vsak slučaj. Vse, kar rabi, nosi sama. Več ji pomeni družba za kratkočasenje. Nakladam raznorazne zgodbe in pojem pesmice. Navadno sicer precej trpim med pohodniki, kjer se neprestano govori. Veliko raje meditiram v pogovoru s samim s seboj. Tokrat pa sem jaz tisti, ki povzroča hrup. Nimam izbire. Prišel sem z namenom, da pomagam, in potrudil se bom po najboljših močeh.

Po dveh dolgih dneh teka in hoje so noge težke. Glej, da ne greš prehitro spat, rabim masažo! Seveda, visočanstvo, vam na uslugo! Iz nahrbtnika potegnem dve veliki tubi masažnih krem. Katero izbirate? Ni težko najti mišice, ki je napeta kot struna. Kdo bi ji zameril, po tolikih kilometrih. S prsti jo nežno prepričujem, da naj gre vsaj malo na počitek, da je jutri še en dan. Pri tej spremljevalski nalogi ne trpim tako zelo. Gorske tekačice imajo res dobre noge.
Vonj kafre iz kitajske kreme pred mizo naredi vrsto. Kar naenkrat poleg stojita punci iz kuhinje, tudi oni dve bi masažo. Morda pa nam lahko za zajtrk prislužim kakšen priboljšek?

Sobota, 24. julij

Klarin 3. dan na poti

Šefica nam odredi spanje do šestih. Ne zaradi dodatnega počitka, ampak zaradi usklajevanja časovnic z zemeljsko ekipo, s katero se sreča danes na cilju. Jutranji Franci nas popelje pod Križ, tam pa že čaka Mitja, sedeč na skali zraven gamsa, apache style, točno tako, kot smo si ga naslikali že zjutraj, ko se je napovedal. Zdaj je tempo bolj živahen, sploh nimam časa za premišljevanje o svojih strahovih pred spolzkim peskom, krušljivimi skalami in previsnimi stenami. Z Vanetom zaostaneva in uteho iščeva v letnici.

Koroška Rinka je še en zadnjih osvojenih vrhov v moji zbirki Grintavcev. Brez proslave. Že drsamo dol po melišču, kjer nas najde Matej, lokalni gams. Tudi on gre z nami in zdaj smo že mala četica. Tale punca tule gre vse do morja, se hvalimo mimoidočim. Mi pa smo zato tu, da se slučajno ne ustavi, dodam. Na Skuto zlezemo v 50 minutah, kar kamenje nam leti izpod podplatov. Kere živali! Šele dopoldne je, pa sem že zdelan. Očitno je, da sem lahko samo še v vlogi bremze, zato se odrečem ovinku prek Kokrškega sedla in grem na Grintovec od zadaj. Še Francija nahecam, da gre z mano. Za razliko od Skute in Grintovca je Dolgi hrbet manj oblegan z izletniki. Divja pot z zbledelimi markacijami. Za sladokusce, se strinjava.

Na Grintovcu končno pojem fižolovo solato z zeleno, ki jo že drugi dan nosim na hrbtu. Kljub vsemu najbolj okusna hrana v zadnjih dveh dneh. Dolgotrajno prehranjevanje v planinskih kočah bi bil zame kar težaven izziv. Požrešna kavka mi vleče lešnik izmed prstov. Grintovec je kot plaža. Mladinci sončijo nabildane bicepse, bejbike pozirajo za instagram. Na pol razgaljeni gledamo v morje meglic, ki se kopičijo ob južnem robu in zapirajo pogled na svet tam spodaj. Franci se ravno dobro razkomoti, ko v pospešenem koraku ekipa s Klaro na čelu prišiba mimo naju. Kot da ni že tretji dvatisočak danes, kot da ni tretji zaporedni planinski dan. Nezemljani.

Poslovimo se. Do današnjega počitka na Jezerskem gre Klara še prek Kočne, jaz se prek Kokrškega sedla vračam domov. Domišljavo sem precenil svoj doprinos spremljevalca. Izkazalo se je, da sem kot igralec občinske lige, ki je dobil priložnost preizkusiti se v ligi prvakov. Pa kaj si pričakoval po mesecih ležanja na kavču?! Na poti z Grintovca šele začutim žejo. Voda se mi je že zdavnaj zagabila, zato se posilim s pivom, pa tudi to ne gre. Na pol polno steklenico odložim na skladovnico gajb pred domom. Nikoli ne bom pravi trailaš.

When I get to the bottom I go back to the top of the slide
Where I stop and I turn and I go for a ride
Till I get to the bottom and I see you again

Yeah, yeah, yeah! Radio imam navit do konca, zraven se derem na ves glas, da ne zaspim za volanom. Helter skelter s trideset let stare kasete. Tudi to ne deluje, rabim odmor. Ustavim se pri Miškotu na Dobruši, ki mi prijazno skuha čaj iz domačih rožic. Sediva na verandi in občudujeva Kamniške Alpe. Razlagam mu zgodbo zadnjih štiriindvajsetih ur, pa bolj, ko napletam, bolj neverjeten in veličasten se sliši načrt, ki se dogaja tam gori. Nazadnje zamišljeno obmolkneva. A greš pogledat moj nov avion?, me vpraša.

Ne rabim razumet. Ne morem pomagat. Lahko ti le tu in tam pošljem dobro misel.


Srečno pot, kraljica!