Mistik Soča Trail 2023

‘A greva domov počivat? Jutri tečeva‘, me Buddy milo gleda že čisto malo čez deseto. Plesna dvorana se šele polni s pisanimi swingerji širokih nasmehov, najini glavi pa omahujeta pod težo swingerskih daba-dub di-ba-da-bub di-ba-da-bub. Še tistih nekaj plesnih korakov, za katere sem mislil, da jih že imam v žepu, se je začelo zapletati. (Švercanje gina v dvorano ni bila najboljša zamisel.) Medtem, ko najino razploženje leze pod mizo, bend na odru iz komada v komad navija ritem in složno skleneva, da je čas za vrtenje pedal proti domu. Nočna preplesavanja bova morala še trenirati — druge vrste gibanja potrebujejo tudi druge vrste kondicijo.

Spominske majice so železen standard tekaških prireditev in marsikdo se s tako majico tudi ponosno kiti. Jaz sem kar zbirčen, ne oblečem kar vsake in najbolj sem zadovoljen, ko organizator ponudi možnost izbire, ali majico sploh želiš. Ena plastična majica v smeteh manj — moj doprinos k reševanju planeta.
Pa znam narest majico, ki bi jo sam nosil? Ne še eno zastonjsko plastično navlako, počečkano z datumom in sponzorji, temveč seksi majico, ki bi jo, recimo v Emporiumu na polici poleg Armanijeve, vzel v roke in pogledal, ali je morda na popustu?

Renato nas odpelje na svoje igrišče. Iz hladne sence Čolnarne gremo prek nove brvi na drugo stran Soče in čez petnajst minut smo že v kratkih rokavih. Krasen marčevski dan na primorskem. Ob cesti cvetijo češnje. Tečemo v Goriška brda, ob znamenitem odseku ceste prek Italijanskega ozemlja. Ta del je znan tudi po parceli, na katerem se otroci igrajo s postavljanjem kamenja v razne napise. Da so pod Sabotinom mahnjeni na velike črke, kaže tudi počečkana škarpa malo naprej: VSAK PATK DISKO!

M-ju sem raztegnil krake v planinsko konturo, S sem položil in ga podaljšal v zvito kačico. Do sem je bilo enostavno, dokaj rutinsko. Še celo leto zatem pa sem se ukvarjal s tretjo začetnico Mistik Soča Traila. T s svojimi trdimi kraki nikakor ni hotel v družbo. Spravljal me je v dizajnersko dvomeče samoizpraševanje: Se moja dizajnerska domišljija res konča na logotu iz začetnic?! Rollercoaster poskusov, vse mogoče variante T-jev: od pohabljenih križev in heraldičnih sončnih žarkov do odtisa grobega trail podplata v blatu. Ob vsaki priložnosti sem čečkal po papirju. Vsi zapiski 2023 so označeni s svojevrstnim Ex Librisom. Dobra stran je bila, da sem se vsak teden naučil tudi kakšne nove finte v Illustratorju.

Dogodki z letošnjega S1 Traila me še vedno spravljajo v nelagodje, a tu, praktično na trasi zadnjih Iprov, se tej temi preprosto ni dalo izogniti. Na srečo se je — kot skoraj vedno — tudi tokrat kot najboljša psihoterapija izkazal kar sam odkrit pogovor. Z več koncev sem dobil potrditev: Burja ni več tisto, kar je bila, in presenetljivo je pravzaprav, da se kljub odnosu organizatorja tekači nad njo še navdušujejo. V nečem smo si edini: prvi teden leta bo od sedaj naprej namenjen Knap trailu.

Renato Mistik Soča Trail organizira kot druženje prijateljev. Kako na ne-prireditvi, ki še štartnine nima, spraviš v promet majico za dvajset evrov, ko pa na skoraj vsaki vaški tekmi tak bangladeški tekstil dobiš v darilni vrečki zastonj zraven bona za hrano? Pa sem kljub vsemu dobil enaintrideset prednaročil. Kar zvilo me je v želodcu. Res moram narest nekaj posebnega, da opraviči ceno. Spomin na osebno povabilo med prijatelje. Trofejo, ki jo je dobiti težje kot finišersko majico UTMB.

Renato nam kot novopečeni upokojenec pokaže, da obstaja življenje tudi po tekmovalni tekaški karieri. Nikamor se nam ne mudi. Tečem na spočitost in čeprav me Buddy prijavi v najhitrejšo tekaško skupino, še kar z lahkoto sledim. Družba je kar gostobesedna. Pogovori se sučejo okoli tipičnih trail tem kot so lomljenje palic, krvavi žulji in pekoče riti, pa vse do presenetljivega naštevanja junakov televizijskih risank. Ob razgledu na Goriška brda se obudijo spomini na lanske Dneve odprtih kleti. Iz sicer malo zamegljenega spomina bi lahko povedala kakšno dobro zgodbo, a kaj, ko tekači veliko raje pijejo pivo.

Januarja me je začela grabiti panika. T se je še vedno zatikal. Pomanjšal sem ga, razmnožil in nanizal na vrvico. Prekladal sem potem to koraldo okoli planine nad reko na ducat načinov, dokler se jutranji sij ni sklenil v krog in se končno ožel v položeno osmico. Takrat je vse padlo na svoje mesto — razmerja, debeline, konture. Hkrati pa je sled ponudila dovolj prostora za različne razlage: neskončna trail sled, veriga prijateljev, podplat tekaškega copata.

Z Buddyjem imava še eno interpretacijo, ki pa je ne razlagava preveč naglas, ker nekako ni najbolj blizu ideji športne prireditve. Pa vendar, ostanki prve svetovne vojne so v Soški dolini povsod. Ko stopiš z asfalta — in to trailaši v osnovi počnemo — naletiš na molatjere, bojne jarke, podzemne utrdbe in ostanke železja. Ker na Sabotinu ugotoviva, da nimava veverčkov za pivo, zavijeva v mini muzej Park miru na Sabotinu. Zgodovina, pa še tako krvava, je postala pomemben del turistična ponudbe. Zakaj torej ne bodeča žica?

Med tekanjem po sončni Primorski zamujava swing delavnice v Ljubljani. V dilemi sva, nihava med udobnim in prijaznim druženjem med starimi znanci in med vznemirljivim spoznavanjem nečesa novega. Buddy se odloči za novo / staro ljubezen. Greva plesat. Petnajst minut rabiva za parkiranje avta pred hišo, tuširanje, menjavo uniforme in kolesarjenja do Unionske dvorane. Ujameva zadnjo delavnico — daba-dub di-ba-da-bub di-ba-da-bub ritem z novo kombinacijo obratov. Splačalo se je. Swing je res kul.

Z jekleno voljo trailašev zdrživa na večernem družabnem plesu do pol ure po polnoči, potem pa se odvlečeva domov in spiva devet ur. Medtem se v dvorani pleše in pleše in pleše. Band gre z odra ob napovedani tretji uri, a se po burnem aplavzu in ovacijah vrne in igra do jutra.

Jap. Nočna preplesavanja bova morala še trenirati — druge vrste gibanja potrebujejo tudi druge vrste kondicijo.