Dogodki,  Tek

Desetka, 18 let kasneje

Ljubljanski maraton, 20. oktober 2024 — 10 km, 45’10”

58 minut za 58? Ja, pajade, I wish. Zaženem se kot pujs v buče. Že na prvem dvigu iz podvoza na Dunajski pustim zastavonošo z oznako 0:50 za seboj. Na desetki ni taktiziranja. Danes preverjam, ali sem v osemnajstih letih tekanja kaj naredil iz sebe.

Številko sem dobil ob dveh popoldne, dan pred tekmo, med čajanko z Očetom v Celju. Takoj mi naraste pulz in zadnji trenutek pri natakarju prekličem kavo, Bom raje mineralno vodo!. Adrenalin mi naraste, ko začnem preračunavati kilometre na uro v minute na kilometer in nazaj. Kako že to gre? Dolgo je tega, ko sem še tekel na čas. Pred osemnajstimi leti se je moj prvi tekmovalni tek, desetka na Ljubljanskem maratonu, zdela kot velik podvig in priprave sem vzel smrtno resno. Tako resno, da sem v cilj prišel po petdesetih minutah. Sploh lahko tečem hitreje?

Dvig številke ujamem za rep tik pred sedmo, mimogrede na poti iz Celja. Naveličani varnostniki me usmerjajo na naslednja vrata, pa na naslednja, pa na naslednja, skoraj naredim cel krog okoli Stožiške dvorane, da potem po notranji strani steklene sten isto pot naredim še v drugo smer mimo prodajnih stojnic. Princip Ryan Air letališč. Kupi, kupi, kupi! Nazaj grede se ustavim pri trailaških znancih: Toni, Borut, Ivi, sami super ultraši. Povabijo me v družbo na kozarec Stezičarja, kljub temu, da v roki držim rekreativno številko. Uprl sem se skušnjavi za menjavo razdalje.
Doma si skuham bučno juho. Lucky food na večer pred cestnimi maratoni. Že dolgo je nisem jedel.

Buddy me kliče ob šestih, preverja, ali sem dovolj zgodaj vstal. Res zna priganjat, ne samo sebe. Čaj, razteg, vrtenje špage. Zajtrka nič. Za eno uro teka bo sadni bombon dovolj. Ugotovim, da je zunaj mraz in rabim preobleko, torej torbo, torej ne morem teč na štart in grem s kolesom. Torbo predam v garderobo in tečem v Tivoli ogret noge na stopnice pod Švicarijo. Priprave na maraton sestavljajo verige rutin na meji vraževerja. Postavim se v boks B k zastavi z oznako 0:50. V trebuhu imam luknjo. Jutranjo malico in vodo sem po pomoti dal skupaj s torbo v garderobo.

Uro na roki imam nastavljeno tako, da mi kaže tempo hitrosti. Za čas 50 minut moram teč s tempom 5 minut na kilometer. Za čas 45 minut moram teč pol minute na kilometer manj. Zdi se nemogoče, na uri je ves čas številka 5 in nekaj. Deset kilometrov v kosu skoraj nikoli ne tečem, sploh pa ne pri taki hitrosti. Nekje na polovici pri petem se znajdem v coni somraka, na preklopu iz poganjanja z glavo na poganjanje z osebnostjo. Sem ali nisem? Na tretji del — poganjanje s srcem — ne morem računat. Ta se že nekaj časa vrti na najvišjih obratih in divje dviguje prsni koš.

Takoj za ciljno črto se ujamem na ograjo in lovim zrak. Ne upam prehitro dvignit glave, da se ne zvrnem po tleh in spravim v skrb reševalce iz prvi pomoči. Osebno mi pride čestitat protidopinška kontrola. Tone pravi, da sem prestal test, da obešenih na ograjo sploh ne testirajo na urin. Na poti s Kongresnega na Trg republike mi v roke potisnejo medaljo, brezalkoholno pivo, vodo, mandarine. Do garderobe sem že kar dober. Če bi se pripravljal na stotko, bi lahko šel zdaj še en krog z maratonci, kot mi je predlagal Ivi. Morda kdaj drugič.
Danes je bil dan za preizkušanje v hitrosti. Kar dobro mi je šlo. V cilj sem prišel pet minut hitreje kot prvič. Nekaj sem naredil.

Tri ure kasneje po obilni malici in dveh dolgih kavah se grem naslajat nad maratonci, ki prihajajo po Dunajski navzdol v zadnje kilometre. Tekači s tempom za tri ure in pol trpijo na vse možne načine. Obrazne grimase razkrivajo bolečine pristankov na okamenelih nogah. V želodcu je kislina, v glavi jok za časovnimi plani, ki so se na petintridesetem kilometru sesuli v prah. Navijači ob progi kričijo: Ajde, še čist mal!, ker nimajo pojma, da je sedem kilometrov do cilja v tem trenutku v glavah trpečih tekačev enako prečenju puščave Gobi.

Za njimi pridejo uživači, ki cilljajo na čas okoli štiri ure. Skoraj lahkotno potekavanje, hoja v hrib, čvekanje. Po Baragovi cesti, ki povezuje Štajersko in Dunajsko, se s kolesom zapeljem nekajkrat. Spremljam kamerade, pretežno trailaše. Režimo se na svoj račun, ker tečemo v nekih krampastih copatih, ne preveč primernih za asfalt. Pero se ne da, v ciljni ravnini pospešuje. Je eden od štirih, ki je bil na vseh ljubljanskih maratonih. Kot nek backyard ultra. Kdo bo zdržal, kdo bo štartal še enega?
Tudi Ježkova skupina ne popušča. Ko poznaš maratonce in diagnoze, ki jih nosijo s seboj, zatrdno veš, da je vse ostalo izgovor.

Buddy medtem na morju v družinski navijaški skupini trpi z novopečeno triatlonko. Gotovo je še bolj nervozna kot jaz. Kar vidim, kako jo bo ob cilju razgnalo od ponosa.

Upravičeno. Bravo, Zala!