Biokovo Extreme 2024
Absolute Biokovo Challlenge, 11. maj 2024 — 45 km, 4500 vm, 11 h 15’
Petek 10. maj
Eh!, … vleče se mi ta vožnja. Sedem ur sva že v avtu. Makarska je še niže od Splita, Punči kangoorujčka ne pritiska do konca, sploh pa sva mojstra v obiranju. Že v Črnomlju sva porabila vsaj uro za nakup štruce kruha in steklenice vode. Avtocesta se leno vije skoz enolično gozdnato pokrajino. Pogled nama končno pritegne mogočna skalnata gmota z anteno, Sveti Jure, najvišji vrh Biokova. To je to! Zavijeva z avtoceste, se zapeljeva skozi goro in zagledava morje. Na cilju sva. Sončni zahod pri Kp indeksu 9 uprizori barvni preliv atmosfere iz ZF filma. Jasno je, od kod navdih za uradne majice prireditve ABC.
Oranžno nebo zahajajočega sonca nad svinčeno gladino burjasto skodranega morja naju komaj kaj navduši. Razdražena sva od dolge vožnje, utrujena od dolgega delovnega tedna, malo nervozna zaradi jutrišnjega nastopa. 45 kilometrov se ne sliši veliko, če ti ne bi bili speljani prek dalmatinskega kamenja, ki prav rado zvija noge in tolče po gležnjih. Na tej razdalji bomo zlezli za 4 jurje in pol visoko, se pravi da bomo precej grizli kolena. Marjan, lanski zmagovalec, sicer pa tudi rekorder SPP, na fb objavi: Biokovo nikoli ne razočara. In pri tem ne misli samo razgledov.
Med vožnjo skozi Makarsko kaj hitro skleneva, da to ni kraj, kamor bi prišla na dopust. Na podlagi insajderske informacije zasedeva enega izmed sedmih zastonjskih parkingov v mestu in se sprehodiva ob rivi. Najdem barko, s katero bi šel okoli sveta. Ideja bi bila izvedljiva, če bi na stavah zadel noro posrečeno kombinacijo. Vendar so stavnice v mestu že zaprte. Sori Punči, ostajava pri prvotnem načrtu: jutri grizeva kolena po Dalmatinskih skalah.
Usedeva se v najbolj poln lokal. Pivo deluje pomirjujoče. Iz naju počasi odplakne napetost in največja dilema postane, ali jutri spremljava prenos z Evrosonga in v tem turističnem trušču navijava za hrvaškega favorita. Izgleda, da je za nastop našel dobro formulo: izbral ravno prav neumno ime, skopiral Rammsteine in jim dodal mucke z velikimi očki. Baby Lasagna in njegov maček Stipe na merch izdelkih gresta za med. Malo pa sumim, da južni Dalmatinci, ki jim Hajduk pomeni več od življenja, Markota Ištriana niso vzeli povsem za svojega.
Sobota 11. maj 2024
Klara je tako živčna, da spije moj čaj namesto kave in tega sploh ne opazi. Panika brez pravega razloga. Vstaneva dovolj zgodaj, in precej lagodno prideva do busa, ki nas pelje na štart v Brelo. Vse gre gladko. Razmišljam, kako sem imel na obalnih hrvaških trailih vedno dobro izkušnjo, vse je skulirano in nepretenciozno. Številke in majico dobiva deset minut pred štartom, tudi plačava kar tam. Čeprav tekma velja kot kvalifikacija za hrvaško trail reprezentanco na naslednjem svetovnem prvenstvu, na številkah nimamo anten. Organizator nam pogleda v nahrbtnike, ali imamo telefon in prvo pomoč, in ko fotograf pove, da je pripravljen, odtečemo s štarta.
Stokrat se spotaknem, se pritoži Buddy. Pa sem mislil, da imam samo jaz težave. Moja velika stopala niso za med te na tesno skupaj nametane kamne. Tudi jaz se ves čas spotikam. Za povrhu me po golenih režejo ostri trni raznoraznega bodičastega rastlinja. Gladka promenada v Breli se je kmalu postavila pokonci v grob beton. Cesta poskuša doseči tudi najviše postavljene pastirske koče, spreminjajoče se v turistične kapacitete. Nasmehnem se, ko v gradbenih izdelkih videvam podpise in datume nastanka. Nadaljujemo po dvesto let stari Napoleonki.
Nekje na tretjini proge se zdi, da bova v cilju hitreje, kot sva načrtovala. A to je utvara, začetek je bil le ogrevanje. Ova utakmica meri se u satovima, ne u kilometrima. Pot postaja vse bolj zahtevna, vse bolj strma in težko prehodna. Ko se dvignemo nad gozdno mejo, poti, prej zalite z vsaj nekaj humusa, otrdijo v golo skalo. Rinemo na Šćirovac, po organizatorjeviih besedah najbolj nedostopen vrh na Hrvaškem. Skoraj že dohitiva dva tipa, ki se med vzponom na Svetega Ilijo, kjer diham na škrge, sproščeno pogovarjata, pa nama kmalu v kamniti pokrajini pobegneta za obzorjem. Iz tekmovalnega preklopiva v preživetveni modus. Končno, a sva prišla tako daleč sem zato, da bova tekmovala?! Uživajva raje te fantastične razglede.
Prav na vrhu Svetega Ilije nas gorski reševalci oskrbijo z vodo. Vsak od nas trideset jo tu lahko dobi pol litra. Cca dvajset kil vode so za nas prinesli gor. Lepa gesta, hvala! Pogled po grebenu naprej in nazaj, nikjer nobenega, fantastičen razgled na pokrajino z nekega drugega sveta. Na polovici sva. S tega vrha se spustiva v tisoč dvesto metrov strmega spusta skozi graben drevesnih trupel, žrtev požara izpred petih let. Marko v cilju prizna, da ni izbiral lahkih poti. Challenge je challenge, zadnje, kar je, da bi nekdo ocenil, da je skozi prišel zlahka.
Na okrepi v Bastu v naju silita dve zgovorni in simpatični punci: S čim naju lahko postrežeta?. V senci pod drevesom sta naredil čipkast oltarček Rim Tim Tagi Dim v čast današnjega nastopa Baby Lasagne na Evrosongu. Na hitro se naučimo prave postave in poziramo. Ker tečemo brez elektronskega merjenja, nas v dokaz na okrepah itak fotografirajo. Najem se pica kruhkov s tuna namazom in mi je mnogo bolje. Pošteno mi je že krulilo v želodcu. Prva okrepa je imela le tipičen trail junk food, ki mi ni dišal. V treh urah tekme sem pojedel le banano in tri napolitanke.
V zadnji vzpon začne Buddy trpeti. Te njene želodčne težave niso nekaj novega, so pa vedno pogostejše. Namesto, da bi jih raziskala, jih ignorora, tako doma kot na tekmi. Zaradi njih je razvila svojevrstno trmo in dvignila raven tolerance do neprijetnega občutka. Tudi meni te težave niso tuje. Pogosto sem tekel z odpetim nahrbtnikom, ker me je okoli želodca vse tiščalo. Nič kaj ne priganjam, tudi malo bolj turistični tempo mi je povsem v redu. Razbolelo grlo sem že prej predihal, pri nekaj nižji hitrosti premikanja pa tudi noge veliko bolj elegantno iščejo prostor za vsakokratni pristanek.
Do zadnjega vrha, Svetega Jure, je pot tako strma, da si pomagamo kar z vrvjo, napeljano ob poti. Na drugi strani antene nas pričaka kontrolna točka s kokakolo in radlerjem. Reši čast zadnje okrepe malo niže, opustošene od tekmovalcev krajših razdalj, ki so nam pustili le vodo. Te imam dovolj. Med današnjim naporom sem tudi malo testiral. V vodo sem si mešal izotonični napitek, v usta stresel dve vrečki magnezija, še pred ciljem popil mehurčkast radler. Saj ne, da bi vse to potreboval, samo preveriti sem hotel, ali mi lahko škodi.
Zaključek se kar vleče. Klarina ura odšteva: še tri kilometre, a sicer fotogenični pokrajini ni videti konca, kamnito gričevje vsepovsod okoli naju do obzorja. Pot je še vedno zahtevna, Biokovo ne popušča. Končno zadnji spust do koče pod Vošcem in aplavz organizatorske ekipe. Cilj je ravno tako nepretenciozen kot štart, sredi narodnega parka, uro in pol vožnje od Makarske. Z ihto pojem dve skodeli odličnega pasulja in polokam pivo. Tako, kot je bilo iz napovedi slutiti, je tudi res — obojega je v neomejenih količinah. Povem za vsak slučaj, če kdo od amfibijcev to bere. 🙂
Marko pride po Klaro in jo povabi na oder. Čeprav je prišla dve uri za zmagovalko, organizatorjem ni bilo težko počakati z razglasitvijo. (Dober občutek. Sploh po S1 izkušnji.) Okoli vratu ji obesi lepo medaljo, narejeno iz kamna. Morda pa vsaj to rešim pred košem za smeti, kamor običajno letijo Klarine medalje. Lahko jo izkoristiva kot podstavek za espreso lonček? Ker je tekma štela kot kvalifikacije za udeležbo na svetovnem prvenstvu v trailu, je bila konkurenca precej močna. Lanski zmagovalec je bil šele četrti. Midva sva pridelala okroglo 50 % več časa kot zmagovalec, kar oceniva kot kar dober rezultat za penziče.
Ob pasulju se začvekava z Mariom in njegovim frendom, prijazno naju zapeljeta dol na obalo, in potem še častita s pivom (na Hrvaškem ste, pri nas doma). Pogovarjamo se o navijaštvu v športu in pripadnosti klubom. Dalmatinec, ki navija za Dinamo. Biolog, ki goji klapavice, lovi plave rake, teče ultra maratone in čez Velebit nosi tridesetkilski nahrbtnik. Trail je res fajn. Priložnost za spoznavanje zanimivih ljudi. Prišel bo teč trail v Slovenijo. Takrat se mu bova oddolžila, vsaj s pivom.
V pica baru sredi stanovanjske četrti nekaj ulic stran od glavne turistične rive naročiva pico. Vprašava, ali lahko na teve s fuzbala prestavijo na Evrosong, in namesto odgovora v roke dobiva daljinec brez baterij. Nobenega ne zanima ne nogomet, ne popevke. Prav, potem pa tudi naju ne. Zapeljeva se še enkrat v Brelo, najdeva raven prostor med borovci in greva splaknit prišvicano sol s telesa v morje pod zvezdami. Si gledala Žrelo? Ja. Ne plavaj predaleč.
Nedelja, 12. maj
Biokovo, 17 km, 1650 vm, 7 h
Se nama kam mudi? Hm, ne, po moje nikamor. Nič nama ni hudega. Med zajtrkom gledava v ravno črto horizonta, ki povezuje strm breg Biokovega na eni strani s temno silhueto Brača na drugi strani daljice. Morje krotko valovi pred najinimi nogami. Vem, da se ponavljam, ampak na to res pogosto pomislim: izvensezonska Hrvaška obala mi je res všeč. Še vedno je zame najlepše morje na planetu. Sprehodiva se do kave, kjer je bil štart tekme. Mimo priteče včerajšnja zmagovalka ABC. Vidiš, ona teče, ko ti še piješ kavo. Zato pa zmaga, zbodem Punči.
Vrh Svetega Ilije naju je včeraj tako prevzel, da ga določiva tudi za današnji cilj izleta. Morda po malo drugačni poti kot včeraj? A Buddy zemljevid ne uporablja za iskanje prave smeri, bolj kot to ji gledanje v zemljevid nudi priložnosti za iskanje novih avantur. Ob tem ohlapnem planiranju se znajdeva na sosednjem grebenu in si ogledava zanimivosti, ki jih je včerajšnja trasa izpustila: okamenelo nevesto, preluknjano okno z razgledom na morje in planinski bivak. Zagrabi naju češki refleks in že meriva širino klopi. Tu bi se dalo tudi udobno prespati?
Za v penzijo sem! Punči spet zagrabi slabost. Težko najdem tolažilne besede. Prebavne motnje so znane težave pri trail teku. Najpogostejši razlog za odstop. Mislim, da ni slučaj, da je med vrhunskimi trail tekači toliko veganov in da to niso zaradi svetovno nazorskega prepričanja, temveč zaradi odločitve za lahko prehrano. Če na človeka gledamo celovito, se zdi logično, da veliko obremenitev lokomotornega aparata kompenziraš z razbremenitvijo prebavnega trakta. Sendvič s pršutom in sirasta pica s šunko na koncu je morda nagrada za ego, za telo v stresu pa prav gotovo ne. Preprosta logika, ki pa jo je težko sprejeti, dokler te v to ne prisili telo samo. Moj dolenjski Buddy se samo smeji: Dober šnopc reši vse!
V vroči steni je nešteto markacij, ki nama mežikajo prek skal. Planinske poti je v resnici komaj kaj. Napredujeva počasi in zadnjih dvesto višinskih metrov do vrha se zdi kot nepremagljiva razdalja. V senci pod drevesom skuhava božični čaj in zraven meljeva špehovko s chia semeni. Pojem še piščančjo pašteto, ki jo Klara odpre, potem pa samo malo poskusi in od stanja v trebuhu komaj pogoltne. Ni čudno, da ji je slabo.
Glavo si polnim z glasbeno matematiko. Kvintni krog, tonični in subdominantni akordi, višaji, durove lestvice in njihove molove sestre. Vse je logično, le zvadit je treba. Magari v glavi, brez kitare. Bolje kot neskončno vrtanje po temini kesanj prenaglih odločitev. Klara jih povzame v enem stavku: Ti kar stopiš na kamen, sploh ne pomisliš, ali se bo zvrnil ali ne. Do sedaj se je zdelo, da se mi takšna taktika izide, zato sem sedaj v toliko večjih škripcih, ko v meni rastejo dvomi.
Pod 500 metrov nadmorske višine se vrneva v hrup civilizacije in v Dalmaciji je neločljiv del tega zavijanje auspuhov navitih motorjev. Stena planine ojača zvoke na obali tako močno, da slišim hrup motorja na kilometre daleč.
Med poletom proti tlom komolec sreča skalo, skrito v travi. Preplavi me bolečina in ne manjka dosti, da padem v šok. Prekleto! Po sedemnajstih kilometrih planinskih poti mi spodrsne na bližnjici pod cesto, na pokošeni travi sto metrov od avta. Aua! Boli kot prasica! Vstanem šele, ko me Buddy malo pobožka v tolažbo. Umijem se v morju in junaško držim roko, ko po rani išče kamenčke in jih beza izpod kože. Še malo kasneje pa sem že boljše volje, nič ni zlomljeno, kitaro bom še lahko držal.
Med večerjo čakava, da sonce zacvrči med potopom v morje, pa se ob tem naveličava lokalnega frajerja, ki po zalivu teži z vodnim skuterjem. Ta hrup! Poleti ne bi zdržal na plaži brez ušesnih čepkov. Stvari pospraviva v avto, najbolj smrdeče stvari gredo v montano nad streho. Pripraviva ležišče za sovoznika — na nočni vožnji se bova menjavala.
Mimogrede srečava popotnika Willama in Monico. Iz El Salvadorja v Srednji Ameriki sta prišla v Evropo in na Hrvaško iz enega samega razloga: romanja v Međugorje. Veri bjutiful, veri spiričual!
Zanima ju, ali sem tudi jaz katolik. Hm, hnja, neke vrste vernik sem, Tom Waits je napisal pesem o tem. Ampak jima tega ne razlagam.
You must be logged in to post a comment.