Barve jeseni 2026

1 Nov 2026 · @Tadej Maligoj

Komna, Amfibija, 31. oktober–1. november 2026 — 20 km, 2000 vm

Moje razpoloženje potrebuje le pomig s prstom, da se obrne na glavo in strmoglavi proti temnemu dnu. Naporen delovni teden mi je skuril energijo, da bi ga spreobrnil v kaj drugega kot v mrko otopelost, ki čaka konec dneva in odklop. Od obujanja spominov na bohinjske dogodivščine, ki ga je tako skrbno pripravljala Buddy, ni nič. Ko gre na mesečino ob jezero pit vino, se jaz zavijem v spalko in padem v črno komo. Jutri bom boljši.

Naslednje jutro se ne začne nič kaj bolj optimistično. Na robniku parkirišča napol odtrgava sprednji blatnik. Anže z avtom sreča srno, ki jo je v samomor pognala divja jaga. Edini bohinjski parking brez navite parkirnine je zaprt. Vremenska napoved se spreminja iz ure v uro. Kar klaveren začetek. Čez Komarčo lezemo v odtenkih sivine. Megla je tako gosta, da Kočo pri Triglavskih jezerih opazimo, ko vanjo trčimo z nosom. Megla na Komni me vedno navda s strahom. Ko se Ajda sama odpravi proti Domu na Komni, me malo stisne. Na srečo ima v žepu napravo, ki čudežno ve, kje je, in kod pelje pot. Znašla se bo.

Ni povsem jasno, ali ime Skodlca pride iz majhne skodle ali iz skodelice. Dokler ne stopimo nanjo in je iz oblike terena jasno, za kaj gre. Da je še bolj prepričljivo, tisti trenutek veter obrne z zahodnika na severnika in v desetih minutah se nebo razjasni. Čudoviti razgledi na planine z modrino v ozadju. Fotografski dolgčas. Dokler se ne spustimo v gozd in v protisvetlobi žarko rumeno zažarijo poznojesenski macesni. Ves čas se mi zdi, da bi lahko hodili malo hitreje. Se bom moral navadit pohodniškega tempa? Vseeno imamo dovolj časa, da gremo pogledat na Sočo s planine Za Skalo.

Tik pred temo se začnemo zbirati v Domu na Komni. Različne skupine, različne dolžine, različne hitrosti. Mi v devetih urah naredimo dvajset kilometrov, tekači v sedmih več kot dvakrat več. Sprijazni se, stari! Za metlanje bo dovolj. V toplem domu se razpoloženje takoj dvigne. Vonj po hrani, Triglavski dohtarčki, wi-fi. Ves dan sem fotografiral s fotoaparatom in slik nimam s kom deliti. Odprem šahovnico in kombiniram druženje za mizo in umetno inteligenco pod prsti. Danes je zadnji dan odprte sezone Doma na Komni. Šank bo odprt, dokler bo kdo kaj naročil. Eni so precej resno sprejeli ta izziv, nebroj brezbarvnih tekočinc gre po grlu. Z Buddyjem se pravočasno pobereva spat.

Zbudimo se v belo. Ne samo v belo meglo, temveč tudi v bel sneg. Med družbo zavlada nelagodje. Franci sprejme edino pravilno odločitev profi vodnika in odpelje skupino po najbolj varni poti v dolino. Midva? Vsaj po lovski greva, odloči Buddy. Preverit, ali je še vedno tako strašna kot prvič, ko sva sledila sledem v snegu in se prekopicevala prek strmih odsekov, navidezno mimo vsake logične poti. Tudi danes je sneg, a sledi gotovo ne bo. Malo je zaraščena, pravi Simon, oskrbnik. Ne skrbi naju. Hrane imava v nahrbtniku za dva dni, tudi svetilke. In dovolj samozavesti.

Prejmeva nagrado za pogum. Hodiva po sveže nametanem belem puhu, ki še vedno migota po zraku. Vsake toliko se belina nad nama odpre in pokaže oblake, ki jih prek modrine preganja močan veter. Do naju ne more. Ščitijo naju macesni, danes barve stepenega rumenjaka, sneg jih je posvetlil. Pod njimi zasneženi čopki mladega ruševja spominjajo na ikebane. Saj res, danes je dan za pokopališče. Spomini na otroštvo, na prezeblost, v kateri smo čakali fajmoštra, ki je vedno zamujal. Pa ni bila njegova krivda, temveč nas, ki smo ves ta čas stali na grobu, medtem ko je on v cerkvi maševal. Verjetno v znak protesta, da bi se videlo, da praznik vseh svetih ni domena zgolj tistih, ki hodijo v cerkev.

V belo oprhani borovci na planoti, rumeni macesni ob lovski. Na dnu Žagarjevega grabna krvavordeča preproga bukovega listja. Med debli se modro blešči Bohinjsko jezero. Črno-beli vikend naju napolni z barvami. In ko se že skoraj odpeljeva iz Bohinja, ob poti še enkrat srečava amfibijce. V Hostlu pod Voglom druženje zaključimo ob barvi mlečne kave.