Zdravica na Komni

Komna, 15. februar 2025 — 8h 30′, 16 km, 1600 vm

Vstajava ob petih. Ne vstaneva. Vstajava. Rakï od včerajšnje turške večerje še ni povsem izhlapel iz glave. Prekleta pijača. Kam že greva danes? Aha, Komna. Izbira za takrat, ko ni boljše ideje, ko bi samo nekam skočil. V Bohinjskem koncu je vedno fajn. Četudi je sneg zalil samo prostor med skalami ravno toliko, da belina draži, skale tik pod njim pa grozijo, da bodo razklale smuči v trske, zato jih nosiva na hrbtu vse do daljnovoda. Razgledi pa nikoli ne razočarajo.

V koči pod Bogatinom naju pričaka šampanjec. Slavimo življenje, nazdravimo Tanci, ki tu na Komni praznuje. Ko dvignem kozarec, si zaželim, da bom v poznih osemdesetih tudi jaz praznoval v planinski koči, oddaljeni tisoč višincev od parkirišča.
Šampanjec dostavi kdo drug kot legendarni Drejka team. V dar dobiva rezervno steklenico, ki je ostala neodprta, za večerno nazdravljanje. In res dan prinese več kot dovolj razlogov za zdravico v čast življenju.

Megla se za malenkost dvigne in naju zvabi iz koče na sneg. Da se izogneva magistrali na Bogatinsko sedlo, zavijeva desno proti Mrzli Komni. Na trenutke posije sonce in snežna pokrajina zablešči z nevzdržno belino. Nataknem smučarska očala, pa jih snamem, ko se na naju ponovno spusti oblak, skozi katerega iščeva sledi v snegu. Napolni me strah. Komna me prav vsakič spomni na zgodbo o planincih, ki v megli nista našla doma. Naslednji dan so ju našli zmrznjena nekaj deset metrov stran. Sledila sta lastnim stopinjam v snegu in večkrat zaokrožila okoli nesojenega cilja.

Le enega smučarja srečava. Zaradi megle ni silil na Lanževico in sedaj se že vrača. Klinc, bova pa samo drsala tja in nazaj. A vsake toliko se megla vseeno razpre in naju zvabi še malo naprej. Za zaključek v celec ureževa še špuro gor na sedlo med Lanževico in Vrhom nad Gracijo. Izgleda kot edini spodoben spust danes za naju. A smučanje ni dobro. Lovljenje ravnotežja na napihanem skorjastem snegu in megla me spravita v slabost na robu bruhanja.
Ob ponovnem vzponu se nad nama zasliši ropot helikopterja.

Ujet v kotanjo hrup prihaja od vsepovsod, še kapljice megle brenčijo v resonanci s tlesanjem helikopterske elise. Prelet ali dva razumem, ampak kaj za vraga ropotajo že več kot pol ure?! Kot da slabo vreme ni dovolj, sva naletela še na vajo gorske reševalne. Ob drugem vzponu vrh sedla ponudi razgled na špičaste vrhove, štrlečih iz meglenega morja. Prek Bogatinskega sedla veter potiska jezersko meglo v velikem valu. Dva helikopterja vztrajno krožita okoli naju in se enkrat en, drugič drug filmsko približata tlom, pa spet dvigneta v zrak.

Z utrujenostjo se mi poleg strahu dviguje še nejevolja. Strah me je megle, ropot me spravlja ob živce. Namesto da bi zaupal Buddyju, ki pozna vrhove po obliki, in kaže smer proti Bogatinskemu sedlu, buljim v svoj telefon in — napačno — trmarim, da morava v drugo smer. Potem iz same groze in ihte zgrešim še dvakrat. Precej se naštamfava, da končno prideva na Bogatinsko sedlo. Na pol mi odleže, zdaj vsaj zagotovo veva, kje sva. Zagledava v kucelj zapičene smuči in skupino ljudi na robu plaza.

Franci! veselo zakliče Buddy. In res pride gor Franci, samo da ni zelo prešerne volje. Utrujeni in premraženi so. Ravnokar so izpod snega izkopali človeka, ki ga je odnesel plaz. Helikopterji so prišli v pomoč njemu. Na veliko srečo pa je iz snega prišel nepoškodovan. Namesto z akijem se bo — najbrž na malo mehkih nogah, pa vseeno — v dolino lahko spustil sam. Verjetnost za to je bila manjša kot zadetek glavnega dobitka na lotu. Nekdo tam zgoraj ga ima zelo rad.

Dva pešaka lezeta na Bogatin. Pod njima se vdre napihana kloža in skupaj s plazom snega zdrsita po bregu. Eden obtiči zakopan do pasu z glavo zunaj, drugega ni videti. Na nasprotnem bregu se medtem dviguje skupina turnih smučarjev. Po navdihu so se odločili, da gredo še enkrat gor, sicer bi se že zdavnaj odpeljali v dolino. Po slučaju se vodja ture ozre in vidi pohodnika v plazu. Po sreči je vodja ture Primož Štamcar, gorski vodnik in reševalec, skupina ob njem pa na pol izšolani pripravniki za gorske vodnike.

Vsak, ki je že bil na tečaju reševanja izpod plazov ve, kako težko je s sondo zadeti tarčo pol metra pod snegom, tudi po tem, ko jo z žolno že lociraš na pol metra natančno. Primož sondira na slepo, ker nesrečnika pod snegom nimata plazovne opreme. Zadane ga v šestindvajsetem poskusu, meter in pol globoko. Ekipa pripravnikov dobi edinstveno priložnost izkopavanja ponesrečenca izpod plazu v poplavi adrenalina. Ko mu odkopljejo glavo, je kljub bliskoviti akciji že v nezavesti zaradi pomanjkanja zraka.

Na večer v domu se mi po glavi motajo misli o marsičem. Kdo odloča, ali se na koncu plazu ustaviš z glavo nad površjem in prosto roko, s katero se odkoplješ. O možnosti, da te plaz potegne vpričo izkušenega gorskega reševalca in ekipe fizično sposobnih mladincev. O predanosti, ki poganja gorske reševalce, da na prosto soboto poskačejo iz helikopterja v meglo v polni bojni opremi, s katero sedaj pešačijo v dolino. Zdaj je vsaj srečen konec — kakšen je občutek, ko izkopljejo truplo?

Ne zdi se, da bi bil kdorkoli drug v družbi tako vzhičen kot jaz. Vsem se zdi samoumevno, da se v planinah pač takoj priskoči na pomoč. V nelagodju se predstavljam v podobni situaciji. Bi bil sam, otopel od mestnega življenja, kjer se vsak briga le za zase, sposoben dovolj hitre reakcije? Iz hladilnika za kočo prinesem šampanjec, ki nama pomaga utopiti misli. Hvala še enkrat, Drejka team! Danes še v drugo nazdraviva v čast življenju.
Naj traja, naj traja nama v sobi poje Rudi Bučar. Loop ugasneva po dobrih dveh urah.

Nedelja

Komna, 16. februar 2025 — 4 h, 9 km, 600 vm

V nedeljo se oblak nad Komno dvigne ravno toliko, da naju zvabi na pot navzgor. Še enkrat greva po isti poti prek Mrzle Komne, da sploh vidiva, kje sva šla včeraj. Zavijeva s poti in kot otroka vlečeva svoji špuri prek bele kupčastke pokrajine. Zabavam se ob pogledu na najine sledi, ko jih ocenjujem, kako odražajo najina karakterja. Tudi danes prideva samo do sedla pod Lanževico. Buddyja nahecam, da si privoščiva spust prek ene malo bolj strme flanke.

Lahko sva brez skrbi. Pod nama se ravno dviguje skupina Chera hikinga, junaki včerajšnjega dne. Ne morem si kaj, da se ne zapeljem do Primoža in ga objamem.
Izkopati človeka izpod snega in mu rešiti življenje, to pa ni kar tako.