Banjški tek 2022

5. Banjški tek, 2. 10. 2022 — 30 km, 1090 vm, 5 h

Napovedi je bilo v tednu prej kar nekaj različnih in spreminjale so se dnevno — čas štarta, smer poti, prihod v cilj in možnosti srečevanja, kombinacije spanja na raznih geolokacijah in variacije v udobnosti, od prtljažnika do glamping kočic. Na koncu je urnik zakoličil nepričakovan pogreb in s Klaro sva šla vsak po svoje. Ona na punce-to-zmoremo-pohod prek planin, jaz pa na Banjško planoto za prijaznim vabilom Roka Žbogarja, organizatorja Banjškega teka, tokrat tradicionalno petega.

Preden zastrižete z ušesi — Banjški tek je ne-prireditev. Nima štartnih številk, nima sponzorjev, niti proračuna, še javne najave ne. Udeležence povabi Rok osebno. In seveda si štejem v veliko čast, da sem med njimi. Že na štartu uhotovim, da sem skoraj edini, ki g izhovarjam druhače kot naš premier Holob. Prevladujejo športne majice lokalnih prireditev: UTVV, S1 trail, HG Idrija. Primorci so neizprosni patrioti. Na vprašanje Od kod si? navadno odgovorim: Živim v Ljubljani, drugače sem iz Celja. To pomaga. Oboje — to, da tako rečem, in dejstvo, da se res ne čutim Ljubljančana.

Bil sem že na prejšnji izvedbi Banjškega teka pred štirimi leti, takrat organiziranega kot pripravljalni trening za UTVV. Bil je krasen jesenski dan lepih razgledov, ki pa v moji glavi ni pustil nič kaj dosti uporabne orientacijske predstave v pokrajini. To čudovito planoto sem osvajal skozi več obiskov, z Renatom na še enem takem prijateljskem tekaškem druženju spomladanskega Mistik Soča Traila, poleti pa s Klaro kot ogrevanje na poti v Brda na Dneve odprtih kleti. Dejstvo je, da se res dobro v okolju znajdem šele, ko v roke vzamem karto in si pot poiščem sam.

Zanimivost Banjšic je, da ni enotnega mnenja, kaj to ime geografsko pravzaprav obsega. Zaselki, ki stojijo za obcestno tablo Banjšice, imajo še vsak svojo tablo z dodatnim imenom. Razen tega kupčka hiš, od katerega štartamo mi. Uradno pri bivšem turističnem uradu (ki je umrl skupaj z zadnjim Praznikom košnje pred petimi leti), neuradno pa — tako mi svetujejo, naj napišem — na Banjškem tretjem pomolu. Z imeni imamo kar nekaj zabave tudi še kasneje. Takoj po štartu zavijemo levo, kamor kaže tabla z napisom Krvavec. Tečemo do vrha Zvoha?

Wikipedia pravi, da Banjška planota zajema cca 100 kvadratnih kilometrov kraškega sveta, pretežno sestavljenega iz dolomita in apnenca, na nadmorski višini 700 metrov, in leži med Sočo, Idrijco in Čepovansko dolino. Število prebivalcev se manjša in v povprečju stara, boljše ceste pa mladim omogočajo dnevno migracijo na delo v Kanal na Soči in v Solkan. Mi danes obiskujemo vrhove, ki se dvigajo kakšnih sto metrov nad planoto, in pri tem izbiramo take z razgledi. Po vrsti gremo najprej na Zagorelec, nato na Gomilo, Sveti Lovrenc, Jelenik, Kanalski vrh in na koncu na Golek.

Vsak od vrhov je svoje doživetje. Jutro na Zagorelcu nam ponudi pogled vse do Krna in Triglava. Z Gomile vidimo prek Grgarja do Gorice. S Svetega Lovrenca je razgled že oblačno zamegljen, je pa zato na njem toliko bolj zanimiva miza z označenimi smermi: Kanin, Matajur, Korada, Sabotin, Sveta gora, … Točka, s katere se vidi polovica letošnjega Ipra, najine januarske poti od snežnih zametov na Kaninu do morske obale v Sistijanu. Kar malo me stisne v drobovju, ko pomislim, da greva letos spet. Renato ni pustil izbire.

Vmes med vrhovi tečemo po lepih, mehkih in zanimivih trail poteh. Enkrat iz grmovja skoči jelen, nekaj više sredi skalne poti čaka v svitek zvit modras. Jaz zamudim oboje (za modrasa mi sicer ni bogve kako žal), ujamem pa pogled na dežnikarce, ki jih je vse polno, zavoham pa tudi ostanek trupla jelena, ki mu mogočno rogovje v bitki za življenje očitno ni pomagalo.

Ko z Goleka pogledamo proti našemu cilju na tretjem pomolu, sem kar vesel. Trije tedni tekaškega treninga so za mano in zgodilo se je, kar sem itak pričakoval: konec je luksuza teka brez bolečin. Intenzivno nalaganje kondicije prej ali slej pusti posledice. Od vsakodnevnih tekov, stopnic, intervalov in fartlekov se mi je razbolela leva taca. Zakrčena meča so zategnila strune v nogi vse dol do palca. Na srečo me zdaj pri teku še ne moti. Ko bo prišlo do tega, pa se potolažim s kakšno od izjav legendarnega Emila Zatopka: Bolečina je milostljiva. Če v njej vztrajaš dovolj dolgo in brez prekinitev, prej ali slej izzveni sama od sebe.

Po petih urah se spustim v ciljni šprint do obložene mize. Kolački razni, štrudli razni, palačinke, še več kolačkov. Pivo, kola, kava in čaj. Prestice, kruh, sir in salama. Povsem upravičeno se mi zdi, da po tem dolgem tekaškem dnevu vase stlačim vse, kar dosežem. Končno smo naredili lep krog, dolg 30 kilometrov in nabrali jurja in nekaj višincev. Hvala, Rok in kompanija, za lep dan in dobro družbo!

Malo kasneje se javi Klara, da je s puncami v dolini, in da so šle na pico. Ura ji je v tej ločeni nedelji namerila precej več kot meni: 60 kilomertov in 4 jurje višincev, štirinajst ur od Kobarida do Krme. (S takim tempom bi v sedmih dneh prišle skozi TorX …) Junaško stiskam zobe, ko ji grem po stopnicah dol odpret vhodna vrata. A lahko prosim pogledaš tole?, mi kaže hrbet, Trakec na hlačah mi je nadražil kožo. Moj moški ego je potolažen. Tudi ona čuti posledice.