Dogodki,  Planine,  Tek

S1 Iper Trail 2022

S1 Iper Trail, 7. januar 2022 — 172 km, 7700 vm, 35 h 45’

Foto naslovnice: Gregor Bizjak

Z višav nad nami se slišijo helikopterji in bobnenje plazov. Sredino sneženje je nasulo suh sneg, ki ga včeraj zaradi močnega vetra ni bilo mogoče zminirati in zato načrtovana pot s Selle Nevee prek Prevale na slovensko stran danes še ni varna. Renato naheca bovške žičničarje, da nas zapeljejo na postajo C, od koder se s štarta poženemo navzdol. Najina taktika za današnji tek je konzervativna, zato ne rineva v ospredje, temveč uživava v mehki gazi skozi zamete puhastega snega. Čudovit zimski dan je in pred nami je še dolga pot.

Nekaj ur prej na parkirišču Porto Piccola si, namesto, da bi šel iskat dodatno deko, vlečem k nosu pretanko odejo. V avtodomu je hladno. Končno me premaga mehur. 4:20, deset minut pred budilko. Tudi prav, bolje nekaj minut več za mirno pripravo. Stresno je bilo dovolj včeraj, ko sva v časovni stiski pripravljala sendviče in na registracijskem pultu za las ujela zadnjo minuto za oddaje škatle s hrano in opremo za naslednja dva dni. Napet večer reši Zala, ki žrtvuje svoj randi in iz Ljubljane pripelje pozabljene palice.

Med spustom s Kanina se sneg pod podplati spreminja, zaradi nadmorske višine, pa tudi zaradi vse toplejšega sonca. Iz suhega puhca v moker južnjak, pa v hrskajočo skorjo in naposled v gladko zmrznjeno drsalnico na dnu doline golf igrišča s prvo vmesno okrepnico. Ni samo voda; tudi sadje, piškoti, čokoladni konfeti, mortadela, instant čaj. Veliko več, kot je napovedano in obljubljeno. V tej askezi se samooskrbni Iper razlikuje od drugih razdalj na Burji, kjer na okrepnicah kuhajo pašto boloneze, režejo pečenko v testu in nosijo pladnje z domačimi kremšnitami. Saj to mi zdaj sploh ne diši, kajne?

Pogledi na Sočo, na silhueto hribov, ki jih po nekaj pripravah s Klaro že dobro poznava. Krn se, danes na sveže poprhan s snegom, še posebej blešči. Že prvih nekaj ur je kot sprehod skozi letne čase: zimska snežna idila, suho jesensko listje, pomladansko toplo sonce. Po zasneženem spustu je pot ob Soči malenkost manj spektakularna, a ravno tako lepa. Klara se zabava z opazovanjem riti postavnega Italijana pred nama, jaz ocenjujem, kdo od tekačev, ki jih srečujeva, bo prišel do cilja pri morju, in kdo ne. Danes pred mojim tekaškim buddyjem pade še zadnji predsodek: ko je nuja, se brez sramu odzračim. Izgovorim se na ovsene kosmiče v šmornu.

Lahka vegetarijanska dieta, s katero sem se pred dvemi leti prebijal prek Ipra, se ni najbolje izkazala. Z bolečinami v trebuhu sem v cilj prišel s petimi kilami manj, kot sem štartal. Danes sem vsejedec. Pripravo hrane sva si razdelila: jaz poskrbim za polento, kašice, kičari, humus in rdečo peso, Klara pa za pravo športno hrano: šmorn, palačinke, makarone, gumijaste medvedke, energetski eliksir, sendviče. Zimske trail sendviče — podmazane z zaseko, nabasane s pršutom in začinjene s slanino. Non-vegan power.

V Kobarid pritečeva v lahkotnem teku, tik pred drugo popoldne, ko se je dvignila zapora za drugi štart na Matajur. Renato kar žari, ko naju zagleda. Vesel naju je. Edina Slovenca na Ipru sva. Kar je komaj verjetno, saj pot poteka večinoma po Sloveniji, in v Sloveniji ne manjka trail tekačev, ki radi tekmujejo bodisi na vaški tekmi, ali pa, še raje, na drugem koncu Evrope. Verjamem, da mu ne bi bilo vseeno, če ob vsem trudu, ki ga je vložil v pripravo poti, ne bi bilo niti enega, ki bi mu lahko preprosto zaželel ‘Srečno!’

Ko se po senčni strani dvigava na Matajur, so gore za nama marelično oranžne in nebo flamingo roza barve. Dan je bil kratek. Na vrhu ujameva zadnji pomežik sonca in potem zavijeva levo v nočno pot na jug prek Kolovrata. Na grebenu sneg spet postaja vse bolj puhast in globok do kolen. Ledeno se svetlika. Zvezde na nebu, zvezde pod nogami. Čudovita noč. Na srečo nič bolj hladna od dneva. Ko se umakneva z grebenskega vetra v gozd, sem spet le v treh plasteh volnenih aklima pulijev. Malo pod ničlo je. Pot skozi gozd prijetno hrusta, po snegu, po suhem listju, po zmrznjeni zemlji.

Bejbi pravi, da smo ponoči potovali v grozdih. Pikice na zaslonu, lokacije naših satelitskih sledilnikov v nahrbtnikih, so se nagonsko držale skupaj. Nisem vajen tolikšne družbe. V klance navzgor malo potegneva naprej, na spustu pa naju vedno znova dohitijo in prehitijo zaradi moje počasnosti. Zatrokiral sem v disciplini, v kateri sicer blestim: teku po blagi klančini navzdol. Noga se mi je razbolela tako zelo, da mi vsak pristanek skremži obraz v bolečino. Ne pomnim, da bi na teku že kdaj pridelal tako močno bolečino. Okrivim težke usnjene nepremočljive copate, ki jih zaradi snega nosim že v osemdeseti kilometer. Zelo očitno slaba izbira. Bolje bi bilo imeti mokre noge.

Po kilometrih krevljastega šepanja le pristanem na naklofen. Dobra stran potovanja s punco — pa naj se sliši še tako seksistično — je njena torbica. V njej so higienski robčki, vazeline za otiščance, mini lekarna. Za lečenje posledic imam kakšno tableto v toaletni torbici tudi sam, a v cilju, to ja, nikoli pa nisem pomislil, da bi analgetik uporabil med samo aktivnostjo. Ker slutim, kam to vodi … V še večjo zlorabo telesa, brez možnosti pritožbe. Zatiranje opozoril in tiščanje glave skozi zid. Tek v paru ima dobre in slabe plati. Dolgo sem se upiral tej ideji, na koncu pa sem Klari vendarle obljubil, da bova buddyja vsaj do konca prve noči. Kar si rekel, si rekel, zdaj pa stisni zobe!

Na vsej poti je le ena okrepčevalnica italijanska in tokrat se Italijani izkažejo. Poleg obložene mize s standardno EuroSpin ponudbo nam postrežejo z juho, jabolčnim zavitkom, kavo. Prijetno presenečenje po dolgi sneženi etapi prek Kolovrata. Vendar ima ta gostoljubnost tudi negativen učinek: dobra četrtina vseh tekačev se na tej postaji sprijazni z DNF statusom, obsedi na toplem in počaka na avtobusni prevoz do cilja. Ne obsojam jih. Težko je, ko iz toplega zavetja izstopiš v ledeno cono somraka, v občutek neskončnega stopanja v vedno iste stopinje in nepremičnih kazalcev na uri. Zimski teki so težki ravno zaradi dolgih noči.

Nočne pohode po snegu sva trenirala. Prej ali slej na obzorju sonce prežene temo in potem je svetloba in življenje se požene v nov dan. Tečnoba, ki se nabira v nama, se bo raztopila ob pogledu na jutranji svit z vrha Sabotina.
Nikakor pa se noče stopiti leden čep v cevki iz vodnega mehurja, zaradi katerega sem že ure žejen, kljub dvem kilam vode na hrbtu. Samo en način odtaljevanja je — ledeno cevko stlačim pod majico, na kratko zatulim od mrzlega poljuba, nato pa jo segrejem s toploto lastnega telesa. Poživitveni opravek v dolgi zaspani noči.

Klari veliko pomeni, da greva natančno po Iper gps sledi. S Sabotina sestopava po čudni poti, ki naju vodi okoli riti v varžet, prek privatnih zemljišč z omejenim dostopom in po strmih brežinah brez poti. Nepotrebno ovinkarjenje; precej elegantnejših sestopov s Sabotina v Solkan poznam. Takoj za nama na okrepno postajo vstopi družba, ki sva jo na zahtevnem grebenu pustila daleč za seboj. ‘Nisem našel prave poti in sem šel kar na pamet po bližnjici’, prostodušno skomigne Romun. Preženem jezo, ki me za trenutek preplavi. Kar neankrat tekmuješ?! Te mikata sir in pršut na odru? Vsak sam zase ve, na kakšen način je prišel do cilja. Saj že od prej vem, da Tommaso na Ipru takšne bližnjice odpušča. Že tako ali tako bo samo pol tekačev prišlo do cilja.

Manko kilometrov s premaknjenega štarta nadomestimo z zavojem prek Svete gore. Bolje rečeno: skozi njo. Četrt kilometra strmega predora je zadnji od spominov na fronto prve svetovne vojne, prek katerih smo na poti šli. Na razgledni točki Gregorju Bizjaku pozirava za verjetno najlepšo fotografijo in zavijeva v Vipavsko dolino. Moje tekaške muke z razbolelo taco se nadaljujejo. Zaenkrat me rešuje, da se pretežno vzpenjava. Hoja je znosnejša kot tekaško tapkanje. Premišljevanje o preostalih petdesetih kilometrih me spravlja v tečno voljo. Klara bo odtekla naprej in ostal bom sam, ali pa bo tovariško hodila z menoj in bom zaradi slabe vesti trpel še bolj.

Na sredi poti stoji znana postava. Pa to je moj sin! Bejbika in Maco me tradicionalno počastita z ekstra okrepo ljubezni: topla bučna juha, božični piškoti, močna turška kava. Na poln želodček pojem dva nalgesina in nogo zmasiram s kremo. Odrešitev! V spustu do Črnič se noga potolaži in bolečina neha kričati ‘Ustavi se!’ Dvajset kilometrov predzadnje etape narediva v dveh urah in tričetrt in od volčjegrajskega fanta prejmeva spoštljivo kimanje. Vse se je sestavilo: dobro počutje, mehka podlaga in čudoviti razgledi v zahajajočem soncu. ‘Dobro vama gre!’, nama pomežikne, preden se potopi za hrib, za katerim je tudi najin cilj. Žareče barve še enkrat ojeklenijo v večerno zimsko pokrajino. Mudi se nama, da prideva pravočasno do škatel, kjer imava svetilke.

Nikoli se povsem ne navadiš pogleda na temno planino, ki stoji na koncu poti. Tako nedostopna in negostoljubna od daleč zbuja črvičke dvoma. Tu čez? Table ob poti označijo prehod državne meje, oznake poti se iz rdeče-belih okic spremenijo v rdeče-bele poljske zastavice s številkami. Ko prideva s trojke na enko, sva praktično doma. S1 trail je dobil ime po tej obmorski planinski poti. Pot, ki je zaradi brutalnosti ne pozabiš. Namesto ciljne ravnine se v zadnjih kilometrih boriva z gosto poraščenimi gozdički skrivenčenih debel, lomiva gležnje prek ostrih skal in se spuščava po vrvi na obalo spolzkih skal. Brez odpustkov vse do ciljne črte.

Cilj je ob deveti uri hladne noči ne premore veliko navijačev. Uradni fotograf, ki rutinirano bliskne v najino smer. Andrej, naključni Klarin oboževalec. In Brane, najin angel varuh. Dva dni je v kontrolni sobi bdel nad najinimi pikicami, ki sta se premikali na monitorju. Sedaj nama nudi prvo pomoč, hidracijo v obliki rutice. Pred zmehčano glavo in nogami se pojavi nov izziv. Do postelje v avtodomu na parkirišču je kilometer in pol. Dolga pot za zmehčano voljo.

Ponoči grelcu v avtodomu zmanjka plina. V debeli puhovki se obračam z enega razbolelega boka na drugega. Zvoki avtomobilov. Opazovanje tekačev v pripravi na današnji štart krajših razdalj. Lenobno vstajanje v siv turoben dan. Izbirčno pikanje v brunch iz ostankov hrane. Srkanje vina. (Tudi Kristusovo vstajenje se časti z vinom in potico, mar ne?) Škripajoči sprehodi v ciljno areno, središče burjastega dogajanja, italijanski espreso, navijanje za izmučene tekače tik pred ciljem, aplavz Klari na odru, intervjuji, kotaljenje hlebca sira in darovanje bogovom Ipra.

Ta neskončno popoln občutek zadovoljstva sidram v globino svojega bistva. V trenutkih viharjev življenja se ga oprimem.