Yakushima

Pol šestih zjutraj. Vesela ekipa zajtrkuje ob tabli na začetku poti. Mimogrede pograbim eno od pohodnih palic, ki so nastavljene ob vstopni hišici, ta seveda še ne obratuje. Vstopiva v gozd Shiratani Unsuikyo, zaradi katerega sva sploh prišla na Yakushimo. Odtenki zelene, plast čez plastjo, vonj bistrih tolmunov in trohnečega lesa. Buddyju se kar kocine dvigujejo od vznemirjenja. Narava v skoraj tropskem podnebju. Temna zaraščenost z mahom je bila navdih za scene v filmu Princesa Mononoke.

Skupine dijakov na izobraževalnem izletu. Priklonijo se nama in vljudno pozdravijo. Nobeden nima v roki telefona. Odkar sva stopila na lažjo pot, je ob nama več pohodnikov. V breg navzgor vzdihujejo od napora, na razgledih od občudovanja. Oblečeni v dolge hlače, rokave in anorake, nekateri z vgrajenimi ventilatorji. Ogromni nahrbtniki. Malo naju skrbi. Imava popolnoma premočeno majico in hlačke, v dnevnih nahrbtnikih vsak svojo lahko spalko, to je vse. Še podlage za spat ne.

Glavne atrakcije otoka Yakushima so stare cedre. Zelo stara in velika drevesa. Njihovo starost merijo v tisočih letih, premere v metrih. Kdo sploh prešteje njihove letnice? Štori so tako veliki, da gre v njihovo duplino pol razreda. Nemogoče je njihovo starost umestiti v kontekst človekovega časa. Le čudiš se lahko. Jomon sugi je drevo, ki ga pridejo pogledat vsi. Glavna zvezda otoka. Tako velik je, da kar na njem živi še deset drugih vrst dreves. Gozd v malem. Velikost: deset ljudi ga komaj objame. Zdaj še to ne. Ker se ne sme blizu. Za dotikanje sedaj velja smrtna kazen.

Jomon je točka obrata za dnevne obiskovalce. Deset minut hoje više pri bivaku ni več nikogar. Pojeva malico, nato se premakneva do naslednjega bivaka ob poti. Umita v potoku izpod debla, s terase pred kočo presenetiva opice in si narediva malico. Obkrožena sva z bujno vegetacijo tropskega zelenja. Popoln mir. Sama sva. Bliže raja skoraj ne gre. Pod ritjo imava armafleks, ki je v koči čakal prav na naju.

Res pa vsake toliko potegne k nama iz smeri latrin. Po vseh obiskih sterilno čistih japonskih stranišč sem že dobil občutek, da v tej deželi kakci sploh ne smrdijo. Ni res. In mrčes s padanjem sonca proti horizontu postaja vse bolj nadležen. Tale raj sploh ni tako zelo popoln. In midva sva v njem obtičala že navsezgodaj popoldne. Brez signala. Buddy raziskuje okolico, jaz zadremam na verandi. Prespim potres.

Potem greva iskat razgled. Prebijava se skozi rastje, tudi po vseh štirih. Splezam na drevo. Nič se ne vidi, morda belo meglo nad morjem, pa še to le ugibava. Tik pred temo zatipam prazen žep. No, krasn! Telefon leži nekje sredi vsega tega rastlinja in nobene možnosti ni, da ga dokličeva. Fak! Se nama je potovanje ravnokar obrnilo na glavo? Kakšna je možnost, da preiščeva pol nogometnega igrišča, prekritega z neprehodnim rastlinjem in prihajajočo temo?! Malo več kot nična. Pa je ta malo več tudi dovolj. Pet minut kasneje telefon zatipam pod grmovjem. Sem pač srečko. Včasih naredim kakšno dobro stvar, pa se mi vrne.

Ponoči zatiskam oči in prekladam kosti, da čim manj točkovno pritiskajo na lesen pod, pa me nekaj moti. Oni tip na drugem koncu bivaka malica. Škreblja po torbi in vrečkah in kar ne neha. Ampak … hm, ne … ta zvok je preblizu. Vrečka pred mojim nosom se premika. Kaj je noter, miš? Morda kača?! Nesem vrečo na verando in ven skoči miš. Uležem se nazaj in slišim: tap-tap-tap. Prižgem luč in spet miš, tik pred vrečo, tik pred mojim nosom. Jebemo! Vse vreče obesiva na špago za perilo in se preseliva na mansardo. Še vedno nekaj škreblja in Buddy prižiga luč in straži vrečo s hrano, meni se ne da več. Lahko noč in dober tek.

Naslednji dan se nama po uri hoje končno odprejo razgledi. Ostri zeleni grebeni vse do obzorja. Pot naju vodi skozi bambusovo podrastje mimo razgledišč z opičjimi stražarji na oblih skalah in jelenčki v grmovju. Nato dolg, dolg spust in končno izstop iz gozda. Sva uro prepozna za dopoldanski bus in tri ure prezgodaj za popoldanskega. Kaj bova zdaj na tem asfaltnem traku počela? Ob avtobusni postaji stoji tisočletna cedra in ob njej moški, ki jo nekaj časa študiozno opazuje, nato pa odide. Poskočim in stečem do njegovega avta: Bi naju peljal? Seveda. Eno uro daleč, vse do najinega novega prenočišča, z veseljem. Vse, kar si zaželi v zahvalo, je spominski selfi z nama.

Polna luna, svetilniki, ladja na obzorju. Silhuete sosednjih otokov. Prijetnih petindvajset stopinj z rahlim vetrcem. Valovi prihajajoče plime. Sediva na leseni terasi in zajtrkujeva. Ura je štiri zjutraj. Enaindvajseti dan potovanja. Čakava želve, da odkoracajo v vodo. Čakava. Čakava. … in čakava … Luna je vse bolj bleda, nebo jo bo zdaj zdaj presvetlilo.

Morda pa se želve danes ne bodo sprehajale ravno pod to teraso. Kaj, ko bi šla malo gor in dol po plaži? Povsem na drugem koncu kilometrske plaže skupina ljudi zre v tla. Pospešiva korak. In jo zagledava. Ena sama mini črna polpetka s štirimi navitimi lopatkami se kobaca proti morju. In izgine v valu. Nekaj metrov stran še ena, a se lopatke ne vrtijo. Vodja ogleda odnese trupelce v morje. Ostanejo le še sledi. V zraku visi vprašanje: Ali so sledi od danes ponoči? Sva zamudila predstavo?

Ne povsem. Medtem ko prazno strmimo v morski horizont in razmišljamo o zamujeni jutranji kavi, eden od vodnikov po zavarovanem gnezdišču, kamor nimamo dostopa, nabira mladičke. Postavi nas v špalir, v pesek nariše dirkalno stezo in male navite živalice strese na start. Kakšna radost! Kakšno navdušenje! Priče smo novemu življenju, začetku novega potovanja.

One ne vedo, mi pa vemo, da bo za mnoge potovanje zelo kratko: v morju hude ribe že čakajo na malico. Želvje življenje pa je lahko še krajše. Ko radovedni ljudje zapustimo plažo, na prizorišče uletita vrani in se gostita na preostalih jajcih v gnezdu. Ne ozirata se na napise ob ograjenem gnezdišču. Ravnata se po drugih zakonih.

Vodena skupina odide, midva greva plavat z mladički in odganjat hude ribe, ki jih čakajo v vodi. Pol osmih zjutraj imava za seboj spoznavanje narave, plavanje v Pacifiku in ležanje na plaži. Kavica se je medtem na soncu že pogrela. Kaj sta počela na počitnicah? Eh, malo sva poležavala po peščenih plažah.

Potem narediva krog okoli otoka. Riževa polja v različnih stanjih — zalita, suha, polna klasov, požgana strnišča. Radio v avtu nama igra Chopina. Naselja pustiva za sabo, cesta postaja vse ožja, streha zelenja nad nama vse bolj gosta. Od morja do vrha planin na Yakushimi je razlika v temperaturi približno enaka kot med tukaj in severnim Hokaidom. Z enim pogledom po vertikali od morja do vrha vidiš nabor rastlinja čez celo Japonsko.

Voziva skrajno previdno. Leve strani sem se že privadil, a cesta je široka le za vožnjo po sredini. Nepregledni ovinki, ostri prehodi med soncem in senco, v sencah zasede: vsepovprek ležijo opice in si trebijo uši. Okoli njih se prav zlagoma sprehaja mini jelenjad. Ljubki so. Kot bi si jih izmislil Walt Disney.

Na drugi strani otoka peščena plaža. Čisto zaresna, s tuši in reševalci iz vode. V vodi pet otročkov. Visoka sezona, šolske počitnice. Plaža pa samo za naju. Posodijo nama masko in snorkel. Buddy gleda ribice, jaz maske ne morem imeti na obrazu dlje kot nekaj sekund. Japan nose size. Nekaj akvarijskih ribic vidiva. To ni nič, reče fant v senci. Njega zanimajo večji komadi za pred harpuno. V vodi se mi je zdelo, da kravlam mimo nečesa belega. Potem pride fantič po pomoč. Opekla ga je meduza.

Na plaži nama povejo za sikret onsen malo naprej. Mimo šotora ob morju je zazidana banja med skalami tik ob morju. Sanjsko. 35 stopinj zrak + 35 stopinj voda + sonce. Ohlajanje v morju na 28. Prespiva kar tukaj? Buddy je našla sanjsko obalo: toplo morje, črne skale razdrapane lave, pisane ribe in švigajoči raki. Vsakega od teh bitij malo nagovori. Opičjega mladička bi vzela kar domov, pravi, če bi ji le obljubil, da ne bo nikoli zrasel.