Vezuv

Vulkan Vezuv, 1. januar 2025 — 19 km, 1000 vm, 5 h

Slovenci imamo razvit refleks, da ko vidimo goro, želimo tudi stopiti na njen vrh. Vem, da ne čisto vsi, na to sem bil že opozorjen, vsseno pa smo v tej neustavljivi potrebi po planinarjenju nadpovprečni. Midva sva to željo začutila že prej. Buddy je kot velik fan zapisov Bojana Ambrožiča pohajanje po vulkanu Vezuv načrtoval že v naprej, skoraj kot highlight najinega novoletnega potovanja. Začeti leto z osvojitvijo gore na prvi koledarski dan … malodane slovenska ekstaza.

Iz Pompejev se zapeljeva proti gori. Vijugava med ostanki izstrelišč nočnih ognjemetov. Vsa pokrajina je v zaudarjajoči megli vonja po smodniku. Ustaviva se na koncu asfaltne ceste, vsega deset kilometrov stran. Ni čudno, da je pol gore pristalo na strehah te starorimske naselbine. Izbruh leta 79 našega štetja je bil eksploziven — material je odneslo nekaj deset kilometrov visoko v zrak, potem pa ga severovzhodnik premaknil na jug, kjer je padel na tla. Pričakoval bi, da ima vsak kraj v teh koncih vsaj en tempelj, posvečen bogu vetra. Ali lahko, prego, ko bo počilo, pihneš stran od naše hiše?!

Vezuv je vulkan z precej širokim naborom možnosti izbruha. Vsake toliko pride do t.i. plinijskega, eksplozivnega. Čeprav je Vezuv seizmološko verjetno najbolj opazovan vulkan na svetu, nihče ne more z gotovostjo napovedati kdaj in kakšen bo njegov naslednji izbruh. Itailjanska vlada ima plan za evakuacijo področja v 72 urah. Precej prepričan sem, da temu časovnemu planu nihče zares ne verjame. Leta 79 je bilo pod vulkanom konec življenja v manj kot dvanajstih urah. Morda je ta izpostavljenost tveganju glavni razlog za tako divje in bučno pokanje ob praznovanju novega leta.

Danes za razglede ni dober dan. Nad nama je plavo nebo, pod nama pa ravna pokrajina, prekrita z belo meglico strupenih plinov nočnega pirotehničnega divjanja. Materiala še ni zmanjkalo, še se slišijo detonacije. Na hribu nisva sama. Družine prihajajo na piknik z vinom frizante in škatlami panetonov. Seconda batteria, se zareži kolesar in pokaže na kartonasto škatlo, privezano na okvir. Pot navzgor je lepo speljana, najprej skozi hrastov gozd, z nekaj kostanja, ki se razredči v pinije z ožganim lubjem. Na strmem in golem notranjem stožcu je po prašni vulkanski drsalnici speljana v serpentinah.

Na vrhu naju pričaka varnostnik in od naju zahteva vstopnice. Videti je slabe volje. Poskušava mu razložiti, da na poti, po kateri sva prišla, ni bilo možnosti nakupa, in da jo komot plačava pri njemu. Ne da se ga omehčati. Varnostnica na radijski vezi mu ne dovoli, da naju spusti naprej. Čeprav sva prišla do vrha, ne smeva pogledati v krater, ki je za vogalom. Zaželim mu Buon Anno na najbolj ciničen način, ki ga premorem. Tolažim se s tem, da pogled v krater itak ni ne vem kako impresiven. Vseeno pa na koncu pristanem na predlog, da greva nazaj dol in na drugo stran po vstopnico. Buddy postaja vraževerna, ker se je nekaj najinih zadnjih pohodov končalo nižje od vrha.

Kje lahko kupim karto? Tip samo pokaže z roko, brez kančka prijaznosti. Kmalu mi je jasno, zakaj. To počne ves dan. Avtobusno obračališče je polno zmedenih turistov s telefoni v roki. Vstopnico je namreč mogoče kupiti le na spletu, signala pa praktično ni. Vsake toliko kakšen veselo vzklikne in se odpravi k vhodu. Tudi nama bo uspelo! Po kakšni uri prestavljanja po ograjah ob cesti gor in dol Buddy končno ujame signal. Odpreva stran, vneseva ducat podatkov in geslo (J3b!t3S3100x), se registrirava, verificirava registracijo, izbereva karti in čas obiska, napolniva košarico, zahtevava kodo za potrditev in … in … sms ne pride. Niti drugič, tretjič, ne desetič. Ustavi naju sporočilo Maximun number of sms is reached.

Pejva domov! razočarano zapove Buddy. V Napoliju prav vsak dan nabereva kakšno slabo izkušnjo. Škoda bi bilo, da nama pokvari vtis sicer navdušujočega potovanja po južni Italiji. Napolitanke nama puščajo v okusih slab okus. Ne morem si kaj, da ne bi razmišljal o tem, da pridem naslednjič na obisk po tem, ko jim Vezuv pripravi naslednji ognjemet.

Ob treh popoldan Buddy obrne ključ, odvijuga mimo praznih kaset in zavije na avtocesto. Čez 1000 kilometrov in enajst ur sva doma.