Val Ferret

Ponedeljek, 21. julij 2025

Etroubles — Courmayeur

Jest bi vseeno šla, dahne punči, ko se oblaki razprejo in se med njimi prikažejo oprani razgledi. Vabi jo pot od Etroublesa prek planin do Courmayerja. Dobrih petindvajset kilometrov, ravno prav za današnji trening, pravi. A če bi šel raje jaz? Malo počakam z odgovorom, da se zdi, kot da premišljujem. (Wo-Hoo! Obeta se prost dan!) Bi, ampak potem ti ne bi mogla it, saj veš da tega ne morem narest. Potem še sveto obljubim, da se ne bom zmrdoval nad njenimi solo akcijami.

Lagodno se fijakam od ene do druge zanimivosti. Do Courmayerja rabim pol dneva. V dolino Ferret pa ne morem, ker je cesta do kampa zaprta. Nočna nevihta je nanjo nametala kamenje in odprli jo bodo šele pozno popoldne za pol ure. Ker je Buddyjev telefon na letenju, meni pa se drugega kampa ne ljubi iskati, se ustavim ob mestnem parku z razgledom na Monte Bianco in si naredim malico. Na parkirišču je tudi prikolica z gostoljubno navijaško družino iz Savinjske in kmalu sedimo v zavetrju s pivom v roki.

Piha namreč zelo zelo. Tudi za danes še vedno velja vremensko opozorilo. Če že v dolini tako močno piha … Upam, da z grebena ne odpihne mojega Buddyja. Že pred uro je naročila obrok, pa je še zdaj ni in telefon je nedosegljiv. Kljub pivu v roki mi noga živčno potresava. Vem, da je takšnega solo pohajanja vajena, pa mi vseeno odleže, ko z nasmehom do ušes pride po bregu navzdol. Super plac si našel, ne rabiva kampa! Precej dobi v roke pivo dobrodošlice iz prikolice tudi ona. Usede se na moj stol, jaz pa grem kuhat pašto.

Če sva videla Cortino in Corvaro in Lavignio … Zakaj si ne bi ogledala še enega mondenega mesta v Alpah? Na koncu promenade, ko nama zleze zadnja sladka slinca sladoleda po grlu, se izza ovinka prikaže avto Drejka teama. Bi morala biti presenečena?

Torek, 22. julij 2025

Val Ferret

6h 30′, 21 km, 1500 vm

Kapa nad Mont Blancom se končno razkadi. Dovoljšen razlog za mini proslavljanje s kavo in limoncami. Pogovori z novimi znanci o potovanjih, o neukrotljivih otrocih in o planih za kolesarsko navijanje na Touru. Na posodo dobiva ključen navijaški rekvizit — slovensko zastavo na palici.

Včerajšnji veter naju prestraši do te mere, da oblečem volneno majico z dolgimi rokavi, v nahrbtnik pa dodam še pulover, goreteks jakno in puhico. Vendar danes vremenskega opozorila ni več. Naredi se res lep in topel dan. Že na polovici prvega vzpona slečem majico in potem sem ves dan zgoraj brez. Kažem odsotnost mišic na svojih kurjih prsih. Eh, ta funkcionalna vadba, ki ne daje rezultatov … Punči, le kaj vidiš na meni?!

Spet se znajdeva na eni od božjih poti. Prejšnjič TDC, tokrat TMB — Tour de Mont Blanc. Procesija avanturistov s težkimi nahrbtniki in s trakovi polepljenimi nogami. Na vsakem tretjem ovinku sedi kakšna večja skupina in lovi zrak. Pri koči nad gozdom se odpre prvi razgled na Goro. Selfiji, poziranje, polnenje mehov za vodo. Nadaljujeva po lepi grebenski prek Mont de la Saxe z razgledom na ledenike, ki visijo s štiritisočakov na severnih pobočjih doline. Globoko godrnjajo: ‘Ugasnite te preklete hladilne naprave, vse bolj vroče nam je!’

Da se izogneva najbolj prometnim potem, Buddy izbira alternative s tenko črtkanimi črticami na zemljevidu. Pot drobnih borovnic v izobilju. Pot mimo v pozor postavljenih bikov (narediva širok ovinek). Na glavo postavljena strma pot. Od neurja razdrta pot brez mosta (bager jo še popravlja). Pot ob podivjani reki brez izhoda (se vrneva in se rešiva s plezanjem čez ograjo). Zdaj sem pripravljena, reče Buddy. Nogice so polne in vem, po kakšnem terenu bodo hodile okoli Mont Blanca. Dajva jest. In si narediva solato.

Dovolj zgodaj sva nazaj, da pripraviva avto za premik in se odpeljeva po zaviti cesti na prelaz Malega Svetega Bernarda. Na teamsih spet neka nuja, priklopim se na pisarno, a le za kratek čas. Ko se sonce skrije za obzorje, ni več za zgoraj brez. Hlad dva tisočih metrov naju prežene pod odejo v premični domek.