UTVV Pripravljalna tura — 4.

Ajdovščina, 26. januar 2025 — 32 km, 1100 vm, 3h 45′

Med delovnim tednom se zbujam pred šesto uro zjutraj, kar je za mojo glavo in za moje telo vsaj za kakšno uro prezgodaj. Pa vseeno odgrnem deko, vstanem in premaknem telo za mizo. Z brenkanjem poskušam razvedriti dan moji Punči, preden gre v hladen jutranji mrak, u šiht, kakor reče. Po tem se še nekaj ur svaljkam po stanovanju: duolingo, higiena, zajtrk, pregledovanje novic, pisanje dnevnika.
Ampak danes je nedelja in ni časa za kitaro. Pripravit moram opremo za tek. V Ajdovščino gremo na četrto pripravljalno turo Vipavskega traila. Z nama gresta Zala in Sebastjan. Nedeljski družinski izlet.

Vreme pa ni najbolj nedeljsko. Bolj kot se bližamo Vipavski dolini, manj se vidi modrega neba med oblaki. Z Razdrtega se odpre presenetljiv razgled na zamegljeno dolino. Danes si lahko privoščimo nekaj maščevalnega zafrkavanja, ki smo ga močvirniki deležni zaradi pogoste megle, ki jo v Ljubljani vdihavamo čez zimo. Ob današnji vremenski napovedi smo za nekaj ur v prednosti. Mokrota prihaja nad državo z zahoda. Andi, vodja Vipavskih pripravljalnih tur, se zaradi oblaka na grebenu odloči za spremembo plana. Podili se bomo po gričih na južnem robu doline.

Do tam je iz centra Ajdovščine nekaj kilometrov povsem ravnih poti. Tempo že od začetka ni lahek in takoj se raztegnemo v dolgo verigo. Štartal sem v srednje hitri skupini na krajši od obeh razdalj. Na prvem hribu pa me popade trenutek navdiha in impulzivna odločitev. Čeprav je klanec še kar pokonci, prva skupina nepopustljivo vrti noge, pa vendar se ne zdi nedosegljivo daleč. Prerinem se mimo svojega vodnika in se priključim najbolj ambizioznim tekačem na današnji turi. Ker gremo vsi več ali manj po isti poti, me bodo — ko bom crknil — pobrale skupine za nami.

Tečem ob Andiju Mamiću, legendi Vipavske doline in izjemnem trail tekaču. Odkrito mu povem, kako zelo všeč mi je dokumentarec o teku Vipavske UTVV prireditve. Film The Runner And The Race ne poveličuje gladiatorskega tekmovanja, temveč išče smisel s komentarji Andijevega pogleda na življenje, ki imajo posebno težo, saj je Andi vzgojitelj v domu za mladostnike s težavami. Ne trdim, da sem svetnik, sem pa boljša oseba, kot sem bil, odkar se opazujem v izjemnih situacijah, ki jih prinašajo dolgi teki. Film, ki bi ga priporočil v ogled vsakemu, preden me vpraša, zakaj tečem.

Ni mi lahko. V klance se teče. Tega nisem vajen. Ne na dolgih tekih. Za tekače v tej skupini pa današnji tek ni tako dolg, da ne bi vsakega klanca izkoristili kot priložnost za interval. Nekaj fantov se med tem celo pogovarja. Zato se ne pritožujem. Vem za izhod v sili, vem, da lahko brez težav tudi odneham. Hkrati pa vem, da so moje težave bolj kot ne lenoba v glavi in telesu. V tolažbo iz nahrbtnika potegnem ploščico in se lotim odpiranja ovitka, pa ga ne morem raztrgati. Očitno je proteinska ploščica namenjena silakom v gymu, ne pa tekačem z mokrimi prsti.

Silosi v daljavi napovejo zaključek današnjega teka. Odrešitev. Tudi v zadnji ravnini mi ni enostavno loviti tempa, a sem zadovoljen. Kljub slabi napovedi smo imeli odlično tekaško vreme. Opravil sem dolg tek v (zame) tekmovalni hitrosti. Sprostil sem zategnjenost od včerajšnjega aikida, ko sem neštetokrat pristal in vstal z blazin. (Že dolgo nisem tako intenzivno prestavljal kosti v svojem telesu.)
Še tek mimo železniške postaje z napisom Ajdovščina in ciljna skupinska fotografija. Andi nam čestita za borbenost. Tudi če je bila samo prijaznost, mi je dobro delo.