UTVV Martinov tek 2024

Vipava, 16. november 2024 — 32 km, 5h 15′, 2120 vm

Petek zvečer

Je v Brjah še kaj odprtega?! A v Brjaaaaaah še kdo da?! Skupina Ne joči pevec se ne špara in šotor na igrišču v Brjah poskakuje. Harmonika, kitara, boben s činelo in grla so dovolj, da norimo vsi — domačini, vinarji, gostje iz Vipavske doline in prišleki iz cele Slovenije, ki izkoriščamo priložnost, da z enim samim kozarcem okusimo številne žlahtne tekočine v sodih. Spoznali smo vinarje in njihove naslednike, lepe snahe in zaželene zete. Najini mostovi v živo. Vino nas zmehča in v svetli Martinovi noči smo vsi prijatelji.

Sobota zjutraj

Izgleda kot da se vsi pogovori tukaj začno z burjo. Kako piha, kje, kako močno. Enim bolj, enim manj, … ni povsem jasno, koliko na to oceno vpliva oseben občutek. Med našim včerajšnjim pohajanjem po Brjah pod veliko polno luno je v Ajdovščini nekaj kilometrov stran nekomu hotelo prevrnit avtodom. (Ni bil Vipavec, ha ha!) Imamo srečo, da je organizator v Vipavi poskrbel za topel dan. Sonce dovolj zgodaj ogreje dolino in že v prvi klanec se slečem do kratke majice in kratkih hlač.

Tokratna izvedba pripravljalne ture za UTVV je malo drugačna. Organizirana kot sproščeno tekaško druženje, s štartom, okrepčevalnico, številkami in merjenjem časa. Za skoraj simbolični prispevek smo dobili čisto pravo prireditev. Na voljo je bilo šest ur časa in en šest kilometrski krog po dokaj zahtevnem terenu s 400 metri višincev. Lahko bi bil tudi backyard ultra, vsaj za tiste, ki so sposobni tak krog opraviti v manj kot eni uri. Takih je bilo na štartu kar nekaj, pa si predstavljam, da si organizator na to ni upal niti pomisliti, saj bi se kdo morda še danes vrtel po tistem hribu nad Vipavo.

Meni uspe za dlako, prvi krog končam le nekaj minut pred polno uro, dovolj za postanek z dvema požirkoma in koščkom kruha. V klanec drugega kroga grem sam. Ta hitri so šli že naprej, dajejo se, kdo bo naredil najhitrejši krog, in drugi se zdi kot najboljše razmerje med ogretostjo in spočitostjo. Vzpenjam se natančno proti soncu, čudovit občutek. Zaprl bi oči kot maček na okenski polici, če me kamni na poti ne bi kar naprej spotikali. Ravno na vrhu spusta dokončno izgubim ravnotežje in se z nemalo sreče spektakularno zavalim v travo ob kamniti poti. Črnica na riti in kri na komolcu, nič takega, še kar prijazno opozorilo v primerjavi s posledicami, ako bi pristal na skalah. Maček v glavi ne potrebuje tekmovanja, ampak le želi mirno prijadrati do cilja.

Četrti krog taktično zavlačujem, da mi ostane dovolj časa za peti krog, za šestega pa ne več. Ni mi težko zapravljati časa. Na poti srečavam Drejki, izmenjavamo si modre besede o življenju. Dohitim Ivija, ki je seveda bos. Njega sem se že navadil. Šok je pogled na njegovo spremljevalko, ki se po skalnati poti ravno tako spušča bosa in je malo užaljena, da to vsi komentiramo. Da je Ivi z drugega planeta, smo se sprijaznili. Dejstvo, da to lahko zmore še kdo drug, pa vse nas postavlja v položaj sisijev, ki si ne upamo niti poskusit.
V cilju me pričaka déjà vu, povsem enak pogled kot včeraj: na odru trio Ne joči pevec, za mizo Buddy, pred njo krožnik jote s klobaso in kozarec vina. Martinovanja še ni konec.

Za zaključek UTVV dogodka nas organizator počasti s premiernim predavanjem Andija Mamića o svojem nedavnem epskem nastopu na SwissPeaks. Skupaj z njim podoživimo zgodbe z one strani, ob trenutkih, ko se racio možganov sesuva v drobce in odpira vrata dvomom v najbolj trdna prepričanja. ‘Nardu sn neki, za kar nismu narjen, in na tu bum zmir ponosn.’ Andi se opravičuje, da mu desetdnevnega popotovanja ne bo uspelo stisniti v eno uro predavanja, občinstvo pa po dveh urah še vedno požiramo njegove besede s cmokom v grlu. Ne vidimo se v primerljivih dolžinah, delno pa si lahko predstavljamo njegovo fizično trpljenje, saj nekaj malega od tega tu in tam na trailih doživimo vsi.

Potem pa zvrnem še enega in izplaknem grenko spoznanje, da v tem življenju pač ne bom doživel čisto vsega.