Welcome Warriors 2025

UTVV, 25.—27. 4.2 025 — 64 km, 2626 vm, 8h 15′

60?! Še en pomilovalni pogled, ki ga tekaški kolegi težko skrijejo. Nisem si mislil, da bo tako hudo. Tako zelo hudo. Občutek poraza še pred štartom. 60 kilometrov. Zakaj ne bi šel raje kar na Obeliska, vinski degustacijski hajk od kleti do kleti!? Na srečo me vsak drugi korak spomni na razloge za to odločitev. Boli pač. Sploh ne bi razmišljal o nastopu, če se ne bi čutil dolžnega izkoristit štartnine, ki mi jo je podaril Buddy. Sploh pa se kot domačin pripravnik čutim obvezanega opraviti svoj del poti na tekaškem Ultra trailu Vipavke doline.

Z Urošem pobegneva iz Ljubljane ravno še ob pravem času, ko je avtocesta proti prvomajskim počitnicam na morju še srednje zapolnjena. Za dlako ujamem naslednji setanek, tretji danes. Ko wi-fi router vtaknem v elektriko, je minuto in pol kasneje računalnik priklopljen v delovišče, jaz pa na sestanek. Delo od doma. Spomni me na slogan: Dom je tam, kjer se ti računalnik samodejno priklopi na wi-fi. To je to! Novi dom.

V starejših, zdaj že izumirajočih načinih življenja, so obstajale drugačne definicije doma, drugi načini označevanja teritorija prebivališča. Manj praktični kot povezava na internet, bolj primitivni, delujoči na simbolni ravni. Pragozdni ranger Milton nama je lani v Kolumbiji razlagal, kako si je prisvojil grič, ki ga je naseljeval jaguar. Ob vsakem obisku je uriniral po meji, ki si jo je izbral za svoje ozemlje in jaguar se je umaknil. Obredno scanje na parcelo sem že opravil, vendar bo za odganjanje vseh lokalnih mačk potrebno nekaj vztrajnosti.

Drugi, malo bolj sodoben način je košnja trate. Ni je bolj očitnega označevanja lastništva ozemlja kot to, da zakurblaš bencinski motor brez auspuha in na ves glas ropotajočo zadevo debelo uro potiskaš od meje do meje parcele. Med mojim sestankom se Uroš loti sestavljanja kosilnice, kar je verjetno dobro, saj je veliko bolj tehničen tip je od mene. Srečna sva kot otroka s sestavljenim kinder jajčkom. Potem hodiva en za drugim gor in dol in si vlečeva ročaj iz rok, ker bi oba kosila, kosilnica pa je samo ena. Hitro ugotoviva, da imam dober izgovor za vsaj še eno: nujno rabim lakserco za tiste vogale, kamor elisa pod vozičkom ne seže.

Zvečer pride Buddy, in z njo Neža in hladilnik in kolo. Prenagljeno kopičenje stvari v hišo, ki se bo spremenila gradbišče. Kmalu nato še Zala in Ajda in Sebastjan. Polna hiša. Prijetno vzdušje. Priprave tekačev, priprave navijaške ekipe. Kdo bo kdaj in kje, kaj rabi. Kako zelo mraz bo na Nanosu? Gol vrh te gore na vrhu Vipavske doline nikoli ne razočara: vedno preseneti. Ni neobičajno, da se v dolini že debelijo češnje, ko na vrhu burja suva prek zaplat snega. Kratke hlače? Polkratke hlače? Vetrne hlače? Koliko teže se splača nosit v nahrbtniku zaradi ene dobre ure prepiha na vrhu?

Večerno družinsko idilo zmoti klic na pomoč iz logističnega centra tekme: na ključnem ovinku v Podragi so se otroci igrali z zastavicami in tekmovalci ubirajo napačno pot. Buddy kar zažari od sreče in teče na most usmerjat promet, dokler ne pride leteča kontrola proge dopolnit oznak. Ves čas so v pripravljenosti. Ožbej mi pokaže velik list papirja z razpredelnico dežurnih ekip, ki tik pred tekmovalci še zadnjič preverijo, ali so zastavice na 220 kilometrih prog obstale na svojem mestu. Mladincem na petkovi zabavi recimo se zdi zabavno, da v pijanski razposajenosti odstranijo zastavice na vseh poteh, do katerih se jim zljubi.

Vso hudo vreme se zgodi ponoči. Sto miljaše in sto kilometraše ponoči vodoraven dež, direkt v obraz. Že do Nanosa odstopi trideset tekmovalcev. Kratkoprogaši na 60 kilometrov in manj imamo srečo. Ob štartu se zgodi čudovito oprano jutro, oblaki se razprejo in sonce napari mokro zemljo v meglice, ki se vlečejo po robovih doline. Perfekten dan za tek. Štartam iz ozadja, skupaj z legendarnim Drejka teamom. Super dobri prijateljici, ki jih pa do cilja nočem več srečat. Na štertnih številkah imata namreč zlovešč napis: SWEEPER.

Izgleda, da so moji najbolj uživaški teki že za mano. Ne zmorem več teči počasi. Lovim sinhron ritem bitja srca v prsih in nabijanja žile v sencah. Šele ko zaplapola srce po svoje, malo popustim. Na bolečino v taci se ne oziram, ker ob vsakem pristanku zaboli enako ne glede na hitrost. Prej bom v cilju, prej bo mimo. Gostobesednega mladinca, ki teče z menoj, nagovarjam, naj naredi posnetek te prelepe pokrajine, po kateri tečemo, in jo pošlje očetu, enako staremu, kot sem jaz, kot vzpodbudo za tek. Prej je športal veliko, zdaj ne more več teč, pravi, infarkt ga je. Šit! Se splača vrtet srce na tako visokih obratih? Kaj, ko bi se raje vrnil na svoje trail začetke, bolj posvečene lovljenju lepih fotografij kot pa dobrih rezultatov?

Iz žepa povlečem kapo in jo ožamem. V dolini sem naznojil majico in nahrbtnik tako zelo, da je povsem premočena. Pleša pred menoj pa je v oblaku, ki ga veter ne odpihne. Na okrepi pojem nekaj oliv in sira, kos kruha le do pol, ostanek gre srnam v gozd. Preprosto ne morem pogoltniti. Telesni napor zmanjšuje apetit. Do polovice sem pojedel dva kosa kruha z nutelo in mini snickers. Anja se ob deseti obletnici UTVV še posebej potrudila z izbiro hrane za okrepnice, jaz pa brez apetita. Razlog več, da se na prireditvah odpovem lovljenju časovnega rezultata.

Na moji prejšnji Vipavi je bila proga speljana tako, da je Nanos prišel na koncu, tik pred ciljem v Vipavi. Meni je bilo tako OK, ker utrujen laže hodim v hrib, kot tečem po ravnini. Venda so zaradi pritožb tekačev, da je toliko višincev na koncu preveč naporno, so traso obrnili drugače, na vrhu Nanosa smo že pri tridesetem kilometru. (Zdaj vremensko občutljivi tekači obupajo na začetku, namesto na koncu tekme.) Meni ta sprememba ni všeč. Namesto, da bi se po spustu vrgel v Vipavski cilj, se obrnem proti Vrhpolju. Petnajst kilometrov se ne sliši veliko, vendar je za glavo težko. Kar pogosto slišim italijanske Dio porko! pohvale traserju, ko se po daljšem spustu, ki že izgleda kot zaključni finiš, spet obrnemo in se pred nami pojavi nov strm breg.

Nikoli ni enostavno in tudi tokrat ni bilo. Tudi razdalje, krajše od 100, so izziv. Vedno je težko. Pa vendar, ko me v cilju me pričaka glasna navijaška družba, se mi zdi čisto malo nezasluženo. Noga ne boli nič bolj, kot je že na samem štartu, in verjetno bi zdržala tudi še enkrat toliko. Pa vendar, odločitev sem sprejel v širšem kontekstu. Eno popoldne slave in odobravanja med tekaškimi prijatelji je imelo premajhno težo v primerjavi z izzivi, ki me čakajo v tej sezoni. Neumno bi bilo krevsljati s pofaulano nogo po gradbišču okoli hiše. Morda pa nekoč pride čas tudi za Imperatorskih sto milj Vipavske doilne. Rajcata me Pečatna prstana, ki sta si jih priborila Iris in Sebastjan.

Na ciljni črti mi v roke potisnejo hladno pivo. Sanjska ženska, brez dvoma, pivo sanjam že nekaj ur. Na srečo je brezalkoholno. Ciljna arena v Ajdovščini nudi prijetno druženje in prav nikamor se nam ne mudi. Sproščeno čvekanje, veliko dobrih znancev in prijateljev sem pridobil na trail poteh. Tokrat tema pogovorov niso samo doseženi časi in tekaška oprema, ampak predvsem najina transformacija v lokalna domačina. Poleg tega, da sem pokosil travo okoli hiše, sva z Buddyjem tudi že označila ‘najin’ del UTVV trase okoli Podrage.

Čeprav se dogajanje okoli cilja umirja, se v nadzornem centru dogaja. Anja, Tomi in njuna ekipa gredo v drugo neprespano noč. Na progi je še vedno vsaj stopetdeset tekačev, ki bodo kapljali v cilj do jutri opoldne. Razen tistih, ki bodo poklicali na pomoč in jim je potrebno organizirati prevoz. Telefoni zvonijo brez prestanka. Popravljanje zastavic. Pospravljanje zastavic. Reševanje ranjencev s proge. Prerazporejanje zalog po okrepnicah. Dokler nisem imel priložnosti ogledati si tega dela trail organizacije v živo, si nisem mogel predstavljati, kako velik logističen podvig je tako velika prireditev v naravnem okolju.

Družinski zajtrk, z obloženo mizo in veliko družino skoraj podoben velikonočnemu. Za mimozice je prezgodaj. Spet s polnim gasom v Ajdovščino na zadnje prihode imperatorjev v cilj. Deljenje občutkov ob zaključku z Iris in Sebastjanom. Zaščemi me, ko se spomnim svojih prihodov v cilj, tega grenkosladkega občutka totalne zjebanosti in hkrati nesmrtnosti. Burja razglasitev prestavi s trga v dvorano. Danes je še posebej svečano, ker je zaključek okrogle desete vipavske prireditve in se na odru predstavi tudi utrujena organizatorska ekipa. Podobno utrujena publika tekačev ji nameni bučen aplavz in navdušeno vzklikanje. Zasluženo.

Ave imperator, morituri te salutant!