UTVV — 1. pripravljalna

Malovše, 6. 10. 2024 — 5 h, 21 km, 1470 vm

Navseszgodaj v nič hudega slutečih Malovšah zasedemo ves parking pred pokopališčem. Zame nepričakovano veliko tekačev nas je prišlo na prvo pripravljalno turo UTVV. Po drugi strani pa ne tako presenetljivo. Nad Vipavsko dolino je od burje opran dan in spodobna zgodnje jesenska temperatura. V Ljubljani sva se v avto usedla z zapetimi puhicami, sedaj pa menjava dolge hlače za kratke. Čudovit dan za tek.

Ker sem precejšen ignorant za družabne tekaške prireditve, organizacijo povsem prepuščam Buddyju. Seveda nisem šel brat navodil. Pričakoval sem lahkoten tekec v manjši skupini rekreativno razpoloženih tekačev ob zaključku sezone, zdaj sem postavljen pred izbiro raznovrstnih možnosti. Buddy me potisne v srednje hitro skupino srednje dolžine in v naslednji minuti že tečemo. Precej hitro tečemo, puf, puf! Brez ogrevanja štartamo kar na polno. Puf, puf! Res nisem v formi, poletni tekaški odmor je bil vendarle predolg. Jebemo, bo treba res vse znova?!

Na srečo kmalu zavijemo v kanjon in se ustavimo pred poplavljeno brvjo. Zdi se le skokec do nasprotnega brega, vendar vsi ne delijo tega mnenja, strah pred mokrim copatom že na začetku avanture je prevelik in skupina začne iskati alternativne možnosti. Skupine se premešajo med seboj in nato razpršijo, šele po nekaj teka nam postane jasno, da nas ne bo nihče počakal, ker smo mi tisti spredaj. Peter pravi: Škoda časa, nisem prišel sem čakat. Mimogrede izvem skrivnost njegove vztrajnosti pri teku. Ko zasliši, da ga nekdo ustavlja, gre še malo hitreje in še malo dlje.

Vedno manj nas je v skupini, kmalu le še Pero, Grega, Marko in jaz. Ne oziraje se preveč na predvideno traso se na križiščih sproti odločimo za nam najljubšo smer. Pot je vedno bolj strma in ozka, izgleda kot lovska diretisima navzgor do Visokega roba. Že zaradi razgleda se je splačalo priti sem gor. Vidi se vse do morja — do italijanskega, do slovenskega, celo do hrvaškega. Na drugo stran do zasneženih planin. Potegnemo še do Kuclja. Krasen dan za tek. Prava reklama za UTVV.

Že en sam razlog je dovolj za udeležbo na UTVV, in to je okrepna postaja na Mali gori. Kaj takega ne doživiš nikjer drugje. Tudi danes na ogledni ne razočara. V čast novorojenke se reže pršut in sir in bel kruh. Na dolgih tekih jem vse, kar mi tisti trenutek zadiši. Ti odpustki pa naj ne bi veljali za treninge, sploh ne za takele krajše, kot je danes. Vendar, ko poskusim prvi košček, me zagrabi lakota in potem se kar usedem za pladenj in demonstriram svojo požrešnost. Danes nisi nič zajtrkoval?, me prcne Grega.

Na poti navzdol je več sape v pljučih in z Gregorjem se razgovoriva. Marko mora prenašat najine globoke razprave o praktično vsem. Z lahkoto prehajava med temami kot so diete pravilnega prehranjevanja, dolgoživosti prednikov, socialna nepravičnost današnje družbe in o psihopatih, ki vodijo svet. Še Marku teživa, da naj se prijavi na eno daljšo razdaljo, da ni kaj čakat, ker je življenje prekratko. Še sreča, da mladinci ne verjamejo nasvetom, ki jih tako dobronamerno trosimo starci v zadnjih vzdihljajih.

Na vrhu smo malo podaljšali, spodaj pokrajšali in pri Svetem Pavlu se srečamo s polžki na srednjo razdaljo in z Buddyjem, ki jih vodi po trasi. Ne rabiva si kaj dosti razlagati, reži se nama do ušes. Deliva navdušenje in komaj čakava naslednjega obiska Vipavske doline.
Ta primorski kamen mi ne leze le v copate, zlezel mi je tudi pod kožo. Že dolgo tega nazaj.