Skoči na vsebino

Sveti Ilija

Biokovo, 12. oktober 2024 — 6 h, 14 km, 1500 vm

Blaž vstopi brez trkanja. Še dobro, da sva spodobno oblečena. Nisva računala na družbo v tem sobotnem jutru. Odnehal je še pred polovico, steza je bila preveč neusmiljena do njegovih stopal v copatah s tankim podplatom. Na koncu jezika mi je visel pokroviteljski Saj sem ti rekel, pa me Buddy brca pod mizo, češ naj bom tiho. Lastna izkušnja je neprecenljiva. Kot vzgojiteljica v vrtcu to dobro ve. Vsak ima pravico poskusit in ugotovit, ali nekaj hoče ali ne. O tem izjemno iskreno piše Ivi o svoji zadnji izkušnji v Nici.

Za spremembo ne zamočim navigacije in v zadnjem trenutku zamahnem z roko in srečno odvijeva z avtoceste na izvoz za Bast. Peljeva se k najini najljubši okrepnici z junijskega Absolute Biokovo Challenga, kjer smo pozirali za večerni Eurosong in hrvaškega Maria. Minuto za nama na istem parkirišču ustavi avto Anže Sobočan. Kakšen užitek je priti na prireditev, na katerem ni treba teč! Če to pravi on, potem je povsem legit, da se ravno tako počutim tudi jaz. On bo s pasjo družbo počakal Ajo, midva se ozreva za prvo markacijo in obrneva proti kapelici Svetega Ilije na vrhu planine.

Dvigava se po slikovitem pobočju, po katerem sva se pred točno petimi meseci spuščala. Še vedno na njem kraljujejo slikovita debla olupljenih in pobeljenih dreves. Le nekaj več trupel leži čez pot, da morava iskati pot naokoli. Presenetljivo nama gre navzgor laže kot je šlo takrat navzdol. Srečava družino. Ne se trudit, živimo lučaj od Lendave, pravijo, slovenščino razumemo. Hm, katero slovenščino pa? Prekmurščino? Na pol poti se ustaviva na malici z razgledom. Jutranja burja se polega in obrača v maestralček, ki v morju riše sledi, v katerih iščeva podobe. Ravno prav piha, da nama ni prevroče.

Kavo si pripraviva na grebenu malo pred vrhom, na ustrezni razdalji, saj se okoli kapelice mota glasna skupina planincev. Z zastavo proslavljajo prihod na vrh. Med slikanjem jih malo izzivam, ali upajo v osrčju hajduške pripadnosti razobesit tudi klubsko zastavo Dinama. Eden od vodnikov potegne iz žepa debelo knjižico polno žigov, tudi on že govori na pol slovensko. Očitno to pride kot stranski učinek, ko veliko hodiš v hribe. Odsvetujejo nama pot, po kateri sva se namenila spustiti, češ da je podrta in polna grušča. Nisem povsem razumel, ko je poudaril, da pot ni za Slovence, pa se s tem nisem preveč ukvarjal.

Srečna sva, da sva lahko tukaj! zakliče Buddy na spustu. Dolgočasne nočne ure vožnje so pozabljene. Razgled je res fantastičen. Pred nama je greben kraških kotanj posutih z belim posipom belih skal. Na levi pogled v hribovito celinsko pokrajino, na desni pod nama bleščeče morje. Kilometer naprej najdeva bivak in si obljubiva, da si prideva enkrat sem gor zakurit v gašperčku. Nova točka na najinem bucket listu. Rabila bova tudi nekaj sreče. Nasproti nama pridejo trije naturalizirani rusi, ki kanijo danes tam prenočiti.

S sladoledom v roki se bližava ciljni areni DUTa. Ni je težko najti. Nasproti nama prihajajo šepajoči junaki, ki so se ravno vrnili z dalmatinskega krša. S palčke ravno obliznem zadnji košček sladoleda, ko zagledam Blaža, ki se nagiba prek ograje. Na ciljno črto sva prišla v istem trenutku kot Tjaša. Saj ni bilo obvezno, je pa lepa gesta, da jo pričakamo. Vidi se ji utrujenost. Pritekla si je tretje mesto in solze sreče ob koncu. Ni se šparala, tudi na koncu sezone ne.


Discover more from Fotografov dnevnik

Subscribe to get the latest posts sent to your email.