Izleti

Sprehod po Obali

Občina Piran, 30. april 2018 – 27 km / 540 vm / 8 h – Fotolog

A greva na sprehod? me preseneti z vprašanjem najdražja. Čez Tartinija? Do obzidja? previdno vprašam. Potem razpre zemljevid občine Piran in gre s prstom po vrisanih poteh, ki lezejo vse do samega roba karte. Čez palec namerim dvajset kilometrov. Dolgo jo gledam v oči in ugotovim, da se ne zajebava. Resno misli.

20180430-Fiesa-DSCF5034.jpg

Fiesa

Naslednje jutro si torej oprtam en otroški nahrbtnik, kamor stlačim bidona in banani za prvo pomoč. Na prvem vzponu, že v Piranu pri Križnem hodniku, zaslišim tisto, kar sem pričakoval: A je še daleč? Ker si nisem jaz izmislil tega izleta, sem lahko freh in odgovorim, Ja, še ene devetnajst in tričetrt kilometra. Lahko pa tudi precej obrneva.

Ampak nisva in sva bila kmalu v Fiesi, pod prvim resnim klancem, ki vodi gor nad Pacug. Prideva na lepo pot skozi bujno rastlinje. Tu sem šel že večkrat, vsakič vidim kakšno novo hišo. Do plaže imajo kar nekaj hoje po bregu, zavidam pa jim vrt. Moji spomini na počitnice so vezani na podstrešno stanovanje v starem Piranu, zato se mi zdi trava ob morju luksuz.

20180430-Strunjan-DSCF5117.jpg

Strunjan

V Strunjanu sva na pol od pol (ker druga pol itak ne šteje, takrat greš že nazaj). Počitek. Kavica in sladoled. Z naslednjim vzponom prideva na vrh klifa, s katerega gledava na Tržaški zaliv. Na levi strani obzorja Tržič, na desni tam daleč zadaj Slavnik. Spomnim se, kako me je ob tem razgledu tiščalo v želodcu.

Lani julija je v meni zorela odločitev za prvi sto milj dolg tek, za S1 Ipertrail, speljan na drugi strani Tržaškega zaliva. Treninge sem začel zelo spoštljivo, s pet kilometrskimi razdaljami dvakrat na teden. Povedati pa nisem upal nikomur. Šele mesece kasneje, ko mi je uspelo preteči sto kilometrov v enem tednu, sem se čisto zares prijavil na tekmo.

20180430--DSCF5074.jpg

Karbonar – Kampolin

Turistična karta, s katero potujeva, je precej dobro narisana, a na prehodu čez cesto je pot na zemljevidu prekrita z napisom mesta. Kar nekaj časa sva se vlekla skozi grmovje, da sva prišla na pravo stezo. Moja draga mimogrede spozna še način premikanja po terenu na orientacijskih tekih. Domačini ob poti bi naju vsi najraje poslali skozi tunel. Midva hočeva čez hrib, proti jarkemu soncu. Nabirava vitamin D.

Od sonca utrujenemu koscu med oljkami izvabim nasmešek na obraz, ko ga vprašam, ali je še daleč do hrvaške meje. Na vrhu hriba se nama prek nasadov oljk in češenj odpre pogled na soline. Obrat nazaj proti domu narediva pri cerkvi sredi travnika obraslega s cvetočim borečom. Na drugi strani ceste ograja ščiti zapuščene industrijske obrate Droge.

20180430-Seča-DSCF5179.jpg

Seča

Slovenci nismo nek pomorski narod. Pa ne zato, ker imamo obale zgolj za en maratonski tek, ampak ker je še ta večinoma neizkoriščena. Zapuščene soline in industrijski obrati, blatni zatoki, podirajoči se klifi, tovorna pristanišča. Izven urbanih naselij je obala slovenskega morja tudi pešcu težko dostopna.

Kanal Svetega Jerneja ob Sečoveljskih solinah je poln podrtih pomolov in potopljenih čolnov. Šele od ribogojnice naprej je plaža lepo urejena, vendar brez dostopa do morja. V marini obiščeva jadralsko družino Poljšak na Sandokanu. Dan je tik pred tem, da porine v vodo svojo Cassiopeo. Tako lepo barko je naredil, da jo je kar škoda za v vodo …

20180430-Kanal Sv Jerneja-DSCF5187.jpg

Portorož

Teden dni nazaj se je pred Cacaom zgodil streljaški obračun. To ni ogrozilo turistične sezone, na današnji sončen dan je plaža polna ljudi. Tega mesta nisem nikolil vzljubil. Sem smo hodili le občasno: na ognjemet, plesat, pit, žurat, gledat drage avte in spedenane punce. V Portorožu smo mladinci iskali zabavo, ki je v sindikalnem Piranu takrat ni bilo.

Zdaj me to ne zanima več. A zdi se, da je med tem zmanjkalo testosterona tudi Portorožu. Na plesišču so stojnice s spominki, na mestu Kaštela parkirišče. V prostoru bivšega diska je kazino za plebejce. Celo toboganov, s katerih smo skakali in dokazovali pogum, ni več. Zdaj je to rezort za družine z majhnimi otroci in ostarele plejboje brez domišljije.

20180430-Terasa, Piran-DSCF5214.jpg

Piran

Če nama je usojeno, bo počakal. In se delava kul, a komaj zadržujeva korak, da ne stečeva. Oba drživa fige, da bo avtobus res počakal. Sedem ur in pol že traja najin izlet in noge bolijo. Danes zvečer kurijo kresove pred 1. majem. Tudi letošnjega bom spustil. Na terasi si pripraviva ribjo večerjo, potem pa smukneva pod odejo, ker je jugo ohladil večer.

Ko se naslednji dan zvečer stisnem k moji najdražji, opazim, da si briše solze. Za trenutek pomislim, da so jo premagala čustva sreče zaradi moje bližine.

Boli me telo. Ne morem živet, pravi.

20180430-Strunjan-DSCF5068.jpg

En komentar

  • Miran

    Človek ki vaju pozna ostane brez besed, komentarjev (pa ravno zdaj komentiram, mar ne!)… Sta drugačna in všeč mi je da sem vaju imel priložnost spoznat! Legendi (čeprav se te besede izogibam; legende umirajo mlade…