Sokushinbutsu

Gora Gassan, Dewa Sanzan, 15. julij 2026 — 5 km, 1100 vm

Hut. Koča. Neobičajno poimenovanje hostla sredi mesta. Neobičajen tudi gostitelj. Hide ima stene oblepljene s štartnimi številkami stokilometrskih razdalj. Ne teče jih, on take razdalje hodi. Osebni rekord trinajst ur in nekaj. Treniran atlet, ki se po lastni dnevni sobi, ki jo deli z nami, vseeno premika zadržano, oklevajoče, cepetajoče, z dlanmi na stegnih, ves čas pripravljen za priklon, če se je treba komu umakniti. Japonska kultura obzirnosti obremenjuje njihovo gibanje v neko robotsko zategnjenost. Ko pokažem na kitaro v kotu, reče: Včasih.

Slaba vest naju malo načenja. Na dvatisočaka se ne hodi ob tako pozni uri. Ob osmih. Stojiva v vrsti pred mitnico sredi ceste. Na tabli piše 8:15 in točno takrat dva uniformiranca spustita verigo in odpreta okence. Vsakemu avtu zaračunata tri evre vstopnine. Parking je le pet ovinkov naprej. Tam čaka avtobus. Za en evro. Ki nas pelje vsega še tri ovinke naprej. V glavnem — nateg. Prej bi bila gor, če bi šla peš kar od avtoceste.

Prva stvar ob poti na planino Gassan je svetišče asketov. Vstopnina, jasno. Ne, pravzaprav ne. Kar zaračunajo, je čiščenje. Ko plačam zahtevano vsoto, tip kar izza blagajne nekaj odžlobudra in nama na glavo strese prah iz papirne metle. Budistični čira čara. S tem sva dobila pravico vstopa. Sprehodiva se prek tople vode (kar paše) do rampe, kjer pa se vsi vneto priklanjajo v prazen razgled nad megleno dolino. Ozreva se naokoli … vse ostalo so prodajne stojnice. In mumija?! Zaradi nje sva tu. Hjah, očitno je lokacija na Atlas Obscura napačna. Vstopnina je bila slaba investicija. No sva pa očiščena vstopila na pot na goro.

Pot kmalu obrne strmo navzgor po strugi hudourniškega potoka. Ko ta postane prestrma lezeva po skoraj navpičnih železnih lestvah. Nadaljuje se v neudobno kamnito stezo razkopanih kamnov med bambusi. Nad neko mejo se rastje končno zniža in ponudi razglede na zeleno hribovje in na pohodnike, ki prihajajo z vseh strani gore. Večina jih kar sopiha. Težke nahrbtnike nosijo, v polni bojni opremi. Midva nisva dobro opremljena, komentira Buddy. Odkar se spogleduje z alpinisti, je vse bolj na varni strani.

Breg je kar strm — na manj kot pet kilometrov se dvigneva za tisoč sto metrov. Nič ne pogrešam težkega nahrbtnika. Pod vrhom zaprta koča, na samem vrhu svetišče z vstopnino. Ne, hvala, dovolj je eno na dan. Na bregu pod njim planinci sedijo na skalah in malicajo. Lačna sva. Do gor sva prišla na eno frutabelo skupaj. In na vodo. Z mene teče. Po dlakah v čevlje, kar se redko zgodi. Obletavajo naju eskadrilje kačjih pastirjev. Ni muh. Ni ovc. Vse požrejo medvedje, komentiram. Piker sem, ker mi gredo na živce zvončki, ki jih nosijo na nahrbtnikih. Vrneva se po isti poti nazaj. Ne najdeva krožne poti. Buddy kar trpi.

Kakšno stvar si Buddy vbije v glavo in potem je vztrajna. Ta mumija jo strašansko privlači. Ko prideva dol z gore, se po lokalni ozki cesti čez prijazne griče vozakava toliko časa, da prideva v Dainichibo, tempelj sredi mini zaselka. In tam je. V pražnje oblečena sedi za steklom. Iz očesnih duplin lobanje zreta dve stekleni očesi. Kar spooky. Očiščenje pred vstopom je prijazno in preprosto. Nekaj bobnanja, nekaj petja, nekaj stresanja z metlo. Menih ima zadovoljno napet trebušček. Ne bi rekel, da je na poti samo-mumificiranja.

Zgodba je kar filmska. Asketski menih se sredi lakote in bolezni odloči za žrtvovanje. Tisoč dni živi od oreškov, semen in sadja ter se fizično izčrpava, da iz telesa spravi maščobo. Naslednjih tisoč dni pije strupen čaj, ki naj bi uničil še mikroorganizme v telesu. Nazadnje se umakne v podzemno votlino in tam umre v meditaciji. Čez tisoč dni ga izkopljejo. Če se telo ni razgradilo, je samomumifikacija uspela. Menih postane sokushinbutsu — živi Buda, ki tudi po smrti nadaljuje molitev za ljudi.

Zvečer pristaneva na obali Japonskega morja. Morček. Oče z otrokoma se v večernem mraku namaka v toplih valovih. Midva pijeva viski in kadiva. Kopanje odloživa na jutri.

[SLIKA]