Shimanami Kaido

Buddy kot da ignorira koledar, ki se bliža najinemu odhodu domov. Za zaključek ima še en načrt. S Shikokuja se bova po Shimanami Kaido odpeljala na Honshu. Šest velikih mostov in en trajekt, 75 kilometrov. Še isti večer morava v Osako, ker naslednji dan letiva domov. Soba je rezervirana, Osaka je petsto kilometrov stran. Meni se zdi, da nimava prav veliko časovne rezerve, Buddy pa v načrt vseeno doda še ogled vrtnic, nekaj muzejev in kopanje na plaži. S temi podaljški skupaj okoli sto kilometrov. Aja, pot opraviva s kolesom. 

V Imabari na Shikoku, od koder štartava, prideva za vsak slučaj dan prej. Zelo mirno mesto, tudi v ponedeljek dopoldne. Ginza, glavna mestna nakupovalna pasaža, trpi za sindromom spuščenih rolet. Nekoč pomembno pristanišče na poti s Shikokuja na glavni japonski otok Honshu je po izgradnji avtoceste prek mostov izgubilo pomen. Kar je ostalo, so ladjedelnice in — brisače. Imabari je namreč slaven po brisačah. OK, zakaj pa ne. Na Japonskem sva se že kar malo navadila bizarnih reči. A v praznem mestu najdeva le eno trgovino, družinsko delavnico s prodajnim butikom. Razložijo nama petsekundni test kakovosti in dokaj neverjetno celo vedo za Slovenijo. Ker smo jih premagali v odbojki. Pa nama tega niso zamerili.

Včasih si bil bolj avanturističen!, me zbada Buddy, ko s težko sapo rinem v klanec v prvi prestavi. Koleno me spomni, da zadnje leto nisem ravno treniral za sto kilometrov kolesa. Veliko bolje mi gre navzdol, ker nekaj težji sem pa še vedno od moje shujšane punce. Saj bo, … Paf! Paf! Stiskam zobe, ker sem jaz kriv, da sva vzela čisto navadne giant kolesa z ravno balanco. In poceni zicom. Rit me je zapekla že ob poskusnem krogu na parkirišču. Vsaj nekaj oblakov je na nebu. Hvala, milostno nebo! Škoda zaradi razgledov, stoka Buddy. Dokler se opoldne nebo spet ne razjasni in sonce neusmiljeno zapiči žarke v kožo. Etape med avtomati z mrzlo pijačo postajajo vse krajše.

Avtomat, most, avtomat, otok, avtomat. Ustaviva se desetkrat, morda več. Fak, kolk je vroče! A greva v market malo objemat hladilnike? Zgodaj popoldne zavijeva na plažo, odloživa kolesi in skočiva na hitro v morje. Razteg, ravno toliko, da ujameva trenutek, ko se koža posuši od vode in preden se namoči od švica. Kaj sta počela na počitnicah? Malo sva poležavala na plaži. Nazaj na kolo. Vmes Ken Iwata Museum of Mother and Child, še en krasen majhen muzej iz vidnega betona. Most, avtomat, plaža, muzej, spet most. Buddyjevih sto kilometrov se vedno bolj sestavlja iz postankov.

Mostovi so izjemni, vsak malo drugačen, eden lepši od drugega. Kot novi, brez sledi rje na beli barvi. Pod lokom nosilnega stebra se na plosk oglasi zmajevo rjovenje. Neverjeten odmev pod visokim obokom. Še bolj neverjetna je infrastruktura, s katero so kolesarske poti speljane na mostove hitre ceste. Dolge vijugaste pentlje z blagimi nakloni, vkopane v pobočje ali postavljene na stebre. Kot mali črnokalski mostovi. Kolikokrat bi se slovenci skregali, preden bi postavili enega takega? Bolj, kot se bližava Honshuju, več je lepih hiš, lepih plaž, muzejev, turističnih krajev. Shikoku še vedno nima shinkansena.

V Imabariju je bila štartna pisarna kolesarske poti Shimanami skoraj osrednji del mesta. V Onomichiju je le ena izmed lokalov živahnega mesta. Opis ‘na postaji’ je precej ohlapen opis za kilometer in več dolg transportni vozel pristajalnih pomolov, avtobusov in železniške postaje. Tudi v tej uradni pisarni kolesarske poti je na stotine koles. Zanimivo. Takšna veličastna infrastruktura cest, servisov in koles. Na celi najini današnji poti pa sva srečala kake dva ducata kolesarskih popotnikov. Morda pa avgustovski vročinski val le ni najvišja kolesarska sezona? Skurjena od vročine vzameva prtljago, ki je prišla za nama, naročiva največjo, najbolj mrzlo in najdražjo pijačo, ki jo nudijo v lokalu, in se peš odpraviva na peron. Deset ur za sto kilometrov. Še eno uro in pol za naslednjih tristo.