S trebuhom prek Baltika

Litva, Latvija, Estonija, 2019

Na Baltik sem šel z zelo kratkim seznamom stvari, ki jih jem. Nič mesa, mleka ali jajc. Brez sladkorja in glutena. Nič razhudnikov, čebule, česna, kisa, popra in celo brez soli. V enem obroku največ pet sestavin, čim manj obdelanih. Količina za eno pest. Vsaj tretjina želodca naj ostane prazna. Ko sem prvič prebral ta pravila, sem ocenil, da na taki dieti ne bom preživel niti enega tedna. Nekaj mesecev kasneje sem šel na potovanje. Deset kilogramov lažji. In zelo živ.

Zdaj, sedem let pozneje, gledam fotografije s tega potovanja in vidim nekaj čisto drugega. Hrano. Veliko hrane. Pisane krožnike, zelenjavo, sadje, ajdo, peso, korenje, brokoli, avokado, humus. Obremenjen s prehrano in novopečen lastnik telefona s fotoaparatom sem poslikal praktično vsak svoj obrok. Na fotografijah moja dieta sploh ne izgleda kot dieta. Izgleda kot izjemno kulinarično potovanje.

Preprosta hrana ni pomenila preprostega življenja. Že priprava na navaden delovni dan mi je požrla jutro, nekajtedenski izlet pa resno planiranje. Treba je bilo sklepati kompromise med samooskrbo in tem, kar bom našel ob poti. Največja mora so bili hotelski zajtrki: jajca, delikatese, mleko in gore sladkorja. Na Baltiku smo potovali z avtom in spali v apartmajih. Kuhinja je nenadoma postala pomembnejša od postelje.

V Siguldi si za zajtrk kupim avokado, humus in rženi kruh. Temnega kruha, predvsem rženega, je na izbiro veliko vrst. Drugje sem si zjutraj skuhal kašico in pod jablano na vrtu nabral jabolka. V Rigi sem na tržnici iščem domače borovnice. Pričakoval sem, da se jih bom na Baltiku vsak dan do sitega najedel za zajtrk. Na stojnicah pa najdem le jagode iz Španije, marelice iz Francije, grozdje iz Egipta, borovnice iz Poljske in zelenjava iz Ukrajine. No, vsaj tisti dan so bile borovnice za zajtrk.

Potem je prišel Vilnius. Hladna roza juha: rdeča pesa v smetani, na njej živo zelen koper, v njej rumen kuhan krompir. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje jedel kaj mlečnega. Le tega, da mi je mleko povzročalo resne prebavne motnje. Je smetana kaj bolj prijazna do mojega črevčka? Čez dva dni tečem dolg tek. Pazit Kaj pa, če mi zmanjka mokrih robčkov? Ah, klinac. Bo že. Juha je izvrstna.

Tu se začne dieta podirati. Po juhi pojem še ribo s krompirjem in rdečo peso. Potem zagrabim čokolado z marcipanom, ki ne zdrži niti do konca ulice. In štrudelj z makom, višnjami in vaniljevo kremo. Takrat sem si zdrs opravičil z lastno nutricionistično teorijo: ko dietetično zaplužiš en dan, je potem itak vseeno. Najbolje, da izkoristiš in si daš duška.