Rožnik trail tek 2024

Rožnik Trail, 6. junij 2024 — 24 km, 2h 3’, 680 vm

V črevesju čutim gromko godrnjanje. Zeljna solata s čičeriko in lečinimi vaflji ni bila najboljša ideja za zadnji obrok pred tekom. Tudi drugače nisem dobro načrtoval priprav na tale tek, jemal sem ga dokaj zlahka. Še pri Daliborju sem ravnokar vrtel ta težke zvonce, češ, saj danes gremo po Rožniku v pogovornem teku, samo malo daljšo. Zdaj pa teram na polno. Ker so Amfibijci zdelani od vikend tekem, sem začutil priložnost za klubsko zmago.

Zakaj že bi plačal 30 evrov, da grem teč po dvorišču, kjer itak tečem trikrat na teden?! Zaradi medalje. Eni si za spominek kupujejo magnetke za na hladilnik, jaz pa zbiram finišerske medalje. (Buddy te infaltilne navdušenosti na kosom pleha nikakor ne more razumet.) Plus tega — podpirajmo lokalno iniciativo. Misli globalno, deluj lokalno. Morda prihaja obdobje, ko ne bom imel za kruh, kaj šele za štartnino, in mi bo žal za take priložnosti.

Pred štartom se zanimam o tempu, ki ga bo držala Amfibijska tekmovalna sekcija. Pogovorni tempo pa ja de! In se poženem s štarta kolikor gre. Ravno prav sem ogret in razgiban še od vrtenja špage pri Daliborju. Na prvem spustu med slalomiranjem navzdol po tesni potki pristanem na štrleči korenini. Najde pot mimo čvrstega dela podplata in se zarine v mehek del noge in sredi gozda se kar naenkrat prižgejo zvezde. Navadno takšna bolečina od udarca čez nekaj kilometrov izgine, ta je pa kar traja. Prej sem imel občutek, da mi bo kakšna blatna luža snela copat z noge, ker sem jih premalo na tesno zavezal. Leva noga je z oteklino kar sama rešila ta problem. Copat je vedno bolj poln.

Rožnik je težko dostopen teren, pa nam organizator lahko pripravi samo eno okrepnico z vodo, na kateri v drugem krogu ponudijo še banane. Že pogled na njih mi je siten, saj pritisk v črevesju še kar narašča. Pa še ta razbolela taca! Kar precej trpim. Ponavljam mantro bratov Hrastovec. Igor po izkušnji na Kočevskem piše: Tudi to mi ni vzelo poguma ali dobrega počutja. Odločil sem se v tem videti blagoslov višje sile, ki ve, kaj je najboljše zame. Temu sem se prepustil, sprejel, ter dopuščal, da se to v celoti izrazi in čuti. Saj nasprotno, to, čemu se upiramo, krepimo. Aktivacija trail bojevnika. Zapisi so dolgi, vendar izjemno inspirativni. Priporočam v branje.

V cilju pa razočaranje: Ni finišerskih medalj?! 30 evrov za dva kozarca vode je pa res kar drago. Oblečem premajhno sponzorsko majico ženskega kroja in grem po drug del štartnega paketa, pločevinko brezalkoholnega piva. Ne, ne dam številke, tudi te zbiram!
Potolaži nas razglasitev, na kateri se potem praktično vsi Amfibijci zvrstimo na zmagovalnem odru, ker je dovolj kategorij. Na odru se znajdem s serijskim zmagovalcem Marjanom Zupančičem, ki pa ni tako zelo zadovoljen kot jaz, ker mu je opraskano koleno preprečilo boj za denarne nagrade v absolutni kategoriji.

Amfibijci smo od s strani uradnega napovedovalca proglašeni za najboljše navijače. Dobro volja nam ne usahne. Ovenčani z medaljami in polnih želodčkov Tjašinih dobrot praznujemo predpoletne rojstne dneve. En drugemu ponujamo bone za hamburgerje, ki so prišli z medaljami, ampak tudi Blaž ne more vseh pojest. Pol amfibijcev ne je bodisi mesa bodisi glutena.
Morda naslednjič, če bodo organizirali petnajst krogov po Rožniku. 100 miljski teki dovolijo izjemo v dieti.

Fotografije: Maja, Tjaša, Aleš, Blaž, Tadej. Hvala!