Dogodki,  Tek

Ribn’ca Trail

Ribn’ca Trail, 4. september 2021 — 39 km, 5 ur in pol

Ravne makadame se teče. To reče s tistim nasmeškom, ki ne pušča nobenega prostora za ugovarjanje. Nobenega sočutja, tolažbe, nobene ponujene roke za vmesno rešitev. Kaj pa res dolgi odseki, po odprtem, z nasprotnim vetrom, žgočim soncem nad glavo? Kakšna pa je razlika? Lahko si poješ, lahko preklinjaš, miže moliš ali pa se potopiš v veličino kozmosa nad seboj. Karkoli, samo da se noge vrtijo. Makadamske ceste po ravnem sovražim. Takrat mi je odveč vse: teža nahrbtnika, ki me vleče k tlom, palice v rokah, okorni čevlji na nogah. Vzljubi jih, laže ti bo, se reži Barbara.

Razpad sistema se zgodi že daleč pred makadamom. Principi gibalne učinkovitosti, ki jih uvajam pod nadzorom Borčija, zdržijo prvi hrib in polovico drugega: lahkotno odbijanje od napihnjene žoge v abdomnu, vlek korakov od prsta na nogi do ramena, povezovanje telesa v enovito gibanje, … Vse bolj trdim v korake, ki nabijajo v razbolel hrbet. Vsaka še tako majhna sprememba naklona poti mi ponudi izgovor, da tekaške bolečine prekinem s hojo. Takrat moj korak potone kot gliser, ki zmanjša hitrost. Tomi, ki ga lovim, ima podobno taktiko, a njegovi dolgi koraki ohranijo visoko frekvenco, ki ji ne morem slediti. Vdam se. Se vidiva v cilju. Tam, kjer se objavljajo posti na fejsbuku, opremljeni s tagi tipa #trailjecistauzivancija in podobno.

Vam lahko kako pomagamo, gospod? Oklepam se kozarca z vodo, držim ga pred seboj in koncentrirano upiram vanj pogled, kot da me lahko le to ohrani na nogah. V ušesih šumi, v glavi se vrti. V noge je vroče, trup drgeta od mraza. (Ali pa je ravno obratno?) To je zdaj to, fak, zaradi česar je privzdignila obrvi zdravnica, ko sem ji prostodušno povedal, da ja, da kar pogosto padam, in sem jo nekaj časa prepričeval, da je omotica gotovo zadnji vzrok za to. Osredotočim se na to, kako obdržati vodo v kozarcu. Stopim malo narazen in globoko izdihnem. Voda se umiri, glava zbistri, pogled uspem izostriti na zaskrbljeno gospodično. Vse bo v redu, hvala. Še en kos lubenice bom.

Debeli kuhar globoko zavzdihne, ko mu strežajka prenese naročilo, za katerega sem vnoučil bon za hrano iz darilne vrečke. Njegov kolega se mu privoščljivo zareži in začne še bolj vehementno obračati kose mesa na cvrčeči plošči. Opazujem jih izza pulta in iz govorice telesa razberem, kako za malo se jim zdi pogrevanje tortilje za vegetarijanski vrap. Skrivoma pogledujejo proti meni, jaz se jim muzam nazaj in jim dam vedeti, da jim gledam pod prste.

Z utrujenimi nogami kruzamo po Ribnici. Že tako lep dan si naredimo še lepši s sladoledom. Pr’Isanu, itak, Isan dela najboljšega. Začnemo napletati zgodbe o tem, da Isan v Ribnici gradi svoj renome verjetno že od Turških vpadov naprej. Potem gre samo še na boljše, delimo si zgodbe v zgodovinskem razponu od velikana, ki je po teh koncih lovil človeške ribice, pa zadnje čarovnice na Slovenskem, ki visi z mestnega gradu, vse do Blaževih spominov na odraščanje v tem mestu.

Urška proslavi svoj Ribniški PB s tortico. Jaz ne. Praznoval bom, ko bodo noge zmogle kak jebeni raven makadam v kosu.

%d bloggers like this: