Prvi dan

V Nikku sem se zavedel, da sva na Japonskem. Anglescina ni odlična, je pa prijaznost in potrpežljivost brezmejna. Lastnica mini hostla nama razloži geografijo kraja. Pet minut kasneje sva že sredi dogajanja. Za eno pivo se prodam kot nosač. Bog ve, zakaj prenašajo te mini templje po ulici gor in dol. Kot nek fašenk. Ni videti, da bi dali veliko na garderobo, pa se tudi jaz ne obremenjujem preveč s tem, da sem v isti razvlečeni majici že trideset ur. Dvanajst nas drži lesene tramove na rami. Boli, če ne ujameš ritma poskakovanja.

Odgrnem zastavice na vhodu in pogledam v notranjost izakaye. Polno. Mini zenička, res mini, meter dvajset, pride ven, se opraviči in nama v roke potisne sake. Desetkrat reče sori. Sake na dve pivi in prazen želodec. Bova že kaj našla. Šele v tretji izakayi dobiva prosto mizo. Večerjo nama naroči prijazen možakar za sosednjo mizo. Pri tem se neznansko zabava. Fish, vedžtebl, miso, bir.

Od zunaj izgledajo hiše kar precej čudno. Škatlaste, z majhnimi okni, natlačene ena ob drugo. Od znotraj so mali mizarski čudeži. V enem takem prenočujeva. Racionalno oblikovanje, skrajno precizna izdelava. Tanke stene. Drsna vrata. Arhitektura, ki deluje v družbi s strogimi pravili in obzirnim življenjem.

Naslednje jutro se prvič zbudim brez občutka, da morava nekam naprej. Hiša je pri dnevni svetlobi še bolj zanimiva kot zvečer. Kar nekaj časa hodim po njej. Gledam spoje, drsna vrata, način, kako je iz majhnega prostora nastalo vse, kar potrebuješ.

Kasneje sva videla precej večje stvari. Atrakcije, zaradi katerih ljudje prihajajo na Japonsko. Jaz pa se vedno znova vračam k temu prvemu večeru v Nikku. Ne zaradi templjev in palač Zaradi nosačev, sakeja pred polno izakayo in lesene hiše, v kateri sem se naslednje jutro zbudil. Na Japonskem.

Iz dnevnika po Japonski https://japonska2026.wordpress.com/