PRTF

Sobota, 15. junij 2024

Zali log—Ratitovec—Železniki—Martinj vrh—Zali log — 7 h, 35 km, 1950 vm

Letošnji budžet za trail tekme sva investirala v eno samo, zato greva tudi v Podbrdo samo navijat. Navdušenje nad to prireditvijo gor ali dol, štartnine so nama postale kar strošek. Sploh pa je Barbara zavila z očmi, ko sem ji omenil, da me mika en tekmovalni krog. Tri tedne pred ‘the’ tekmo?! Saj je kar zabavno hodit v nasprotno smer. Klaro poznajo vsi. Spoznavam slovensko trail tekaško elito, ki se — takrat, ko pridem v cilj jaz — s kolajnami okoli vratu že peljejo domov.

Posrečeno izbereva traso in tajming. Od Ratitovca do Martinj vrha srečava skoraj vseh 72 tekmovalcev na razdaljah 70 in na 100 kilometrov. Na zadnji četrtini proge so razdalje med njimi že udobno velike in z vsakim od njih na kratko klepetava. Le med amfibijsko in grmadarsko sekcijo je boj še odprt in ta skupina gre mimo z zelo kratkim pozdravom. Ivi vljudno zavrne pivo. Mudi se mu na družinsko zabavo in celo obul se je, da bo hitreje v cilju. Srečava nekaj trpečih obrazov, pa tudi veseljakov. Jasno, primorci.

V vmesnem času se kratkočasiva s pripovedovanjem zgodb z najinih nastopov v Podbrdu. Težki klanci navzgor, trpljenje na razbolelih nogah navzdol. Fantastične okrepe. Pri tej hiši sem jedel gozdne jagode. Tudi zabavne izpovedi intimne narave. Kljub tekaškem premikanju delujejo tudi ostale biološke funkcije. A o tem raje ne pišem več. Sprva v zapisih nisem olepševal dogajanja na trail avanturi, pa sem bil potem od kritične bralke nekoč okaraktereiziran kot nekdo, ki ni uspešno predelal analne faze na frojdovski lestvici razvoja.

V okrepnico na Martinj vrhu vstopiva že po uradnem zaprtju, zato se brez slabe vesti odzoveva vabilu. Dobiva zaseko na domačem kruhu, še tople čevape in pivo. Ter vpogled v življenje mladega fanta v — za nas, ki živimo v Ljubljani — tako odročnih krajih. Kako za vraga v ta breg pripeljejo tovornjak lesa in potem odpeljejo narejene omare? Brez težav. Razen pozimi, ko se do nas res nekaj dni ne da priti. Za popotnico nama pove za bližnjico do Zalega loga, kjer sva danes začela. Naletiva na logarja, ki sestavlja kopo. Avgusta začnem kuhati oglje, kar pridita, to je boljš’ kot morje! Graparji so prijazni ljudje.

Družba v cilju je prijateljska, pivo pa po sindikalni ceni, tako da en čez drugega častimo runde. Hitro se sprijazneva, da bova spet spala na železniški v Podbrdu. Renato žari od sreče. Cel teden je označeval proge po grapi in vsi jih pohvalijo. Do cilja je prišel Peter, njegov varovanec, prvič z nastopom na tako dolgi progi. Počasi je treba napredovati, modrujejo. Prikliče mi iz spomina, da mi je ravno tu, na S1 stojnici v Podbrdu Katja dala idejo, da naj bon, ki sem si ga s fotografijami prislužil za naslednjo štartnino na Burji, vnovčim kar za stomiljski Iper, ki je najdražji. Pa sem takrat komaj še hodil po opravljenih komaj 40 kilometrih GM4O.

Strojevodja že ne vem katerič veselo potrobi v mimovožnji proti tunelu, ko v cilj kapljajo zadnji avanturisti. Vsi sočustvujemo s štirinožnikom, ki se po stotih kilometrih in štiriindvajsetih urah izmučeno uleže in od strani sega v skledo z briketi. Pes je edini, ki si ni prostovoljno izbral tega dolgega pohajanja po strmih graparskih bregih.

Nedelja, 16. junij 2024

Petrovo brdo—Sorica—Petrovo brdo — 5 h, 24 km, 1400 vm

Danes najini zajtrkovalnici na železniški postaji v Podbrdu dodava zvočno kuliso. Za spremembo nisem pozabil zvočnika. Magnifico poje: Ej, kaj me boli kurac, jest sm čefur! Med žvečenjem zajtrka in srebanjem kave na prvih žarkih jutranjega sonca se z lahkoto poistovetim: Čefurji ljubijo lagodno življenje, radi imajo alkohol, nežnejši spol, nogomet. Pri srcu so jim borilne veščine. Njihova aklimatizacijska doba je v večini primerov zelo dolga. Kuhanje kave na parkingih in posedanje na javnih klopeh res ni zelo elegantno, prinaša pa izjemne trenutke. Pozdravljava se z znanci, ki se na tej ulici prebujajo z nama.

Po mulatjeri mi gre bistveno bolje kot takrat pred leti, ko nas je Dani po njej peljal s kolesom. Najbrž smo bili takrat s kolesi bolj kot ne ilegalci, zdaj pa je to uradna kolesarska pot za spust v Podbrdo. Na drugi strani se celo vrti sedežnica, ki kolesarje pripelje na vrh Sorice. V topel ovčji stan naju vabi pastir, češ, da bo deževalo iz črnega oblaka, ki na Bohinjski strani meče temno senco. Vprašam ga, ali tudi volkovi kdaj pridejo na obisk, pa se razjezi, da kličem nesrečo s poimenovanjem nečesa, česar se nikoli ne izgovarja. Harry Potter vraže.

Na Možicu je kar nekaj ljudi, pa Punči priganja, čisto drugače kot včeraj, da se nimava časa pogovarjat in da morava naprej. Zdi se mi, da sva današnji trening v razdalji in višincih že oddelala, pa nama vseeno odredi še podaljšek proti Ratitovcu, da porabiva višek časa do kosila. Ker mi preganjanje po makadamskih cesta kar tja v en dan ni všeč, sploh ne na podlago včerajšnjega piva, postajam vse bolj nevzdržno namrgoden, dokler mi Buddy ne porine v roke ključa: ‘Se dobiva pri avtu’.

Pa vseeno pride do avta četrt ure pred menoj. Ubere jo nazaj gor na Lajnež, jaz pa po bližnjici nazaj proti Petrovem Brdu. A mi je asfalta dovolj že po prvem kilometru, zato zavijem v gozd in si v trmi namislim poti tam, kjer jih na zemljevidu ni. In ker so tudi na tej strani doline podobno strmo zasekane med hribe, in bližnjica se kmalu sprevže v pravo stezosledstvo kozjih kopit, preskakovanje kamnov v hudournikih in vriskanjem skozi koprive. Ravno prav me razvedri in pri avtu se mi tečnoba že razkadi. S kavo pri Rutku skleneva premirje.

V Zalem logu se z Leo in Juretom sprašujemo, ali ribe kaj trpijo za morsko boleznijo, ko jih v akvariju po ridah vozijo čez Petrovo brdo iz jadranskega v črnomorsko povodje. Natakar nam ne more pomagati. Pravi, da ne ve, od kod so.