PRTF 2025

Podbrdo, 21. junij 2025 — 25 km, 1000 vm

Prve ultre sem odtekel brez podpore. Sam sem organiziral treninge in jih oddelal pretežno brez družbe. Sam sem si pripravljal hrano in pral cunje. Navadil sem se samostojnosti in tudi samote. Na tekmi zato ne samo, da nisem potreboval pomoči — prav trmasto sem se je otepal. Zdelo se mi je, da mi bo pomoč na tekmi vzela nekaj tistega trmasto prigaranega občutka dosežka, ko bom stopil čez ciljno črto. Bal sem se, da bi kdo rekel: ‘Pripeljali smo ga do cilja.’

Pri Buddyju je ravno obratno. Ona iz svojih tekaških avantur naredi družabni dogodek. Ali pa vsaj celodnevno družinsko srečanje. Na eni okrepi bi imela sendvič s pršutom, na drugi bi ji prijala mrzla kola. ‘Kaj pa ti? Kje me boš čakal?’ Stopi mi na živec. Zmatran od službe in skakanja po hiši sem se predstavljal v ležalniku pod senco drevesa. Trenutno so najine prioritete na zelo različnih polih. Njene tekme res ne čutim kot svojo dolžnost. Vsaj ne še.

Do Podbrda potrebujeva uro in tričetrt. Zdelo se mi je, da bo iz Vipavske doline bliže, pa je v resnici dlje kot iz Ljubljane. Plus, da so ceste res zavite. Vstaneva ob 4:15. Dolgi dnevi in zgodnje vstajanje nama že pošteno kratijo ljubezensko življenje. Dremam na sovoznikovem sedežu in se vizualiziram, kako bom v Podbrdu raztegnil svoje utrujeno telesce čez blazine v prtljažniku in lenobno preživel dan ob kavici in pivu.

Iz tega potem ni nič. Najprej pospremim Buddyja na štart sedemdesetke ob sedmih. Objemanje s tekaškimi znanci. Ob osmih jih pride še več. Štartajo na klasični GM4O, letos spet šteje za državno prvenstvo. Še več ljudi, še več objemanja. Podbrdo trail festival je trda tekma, kamor pridejo najpogumnejši. Dlake so mi šle pokonci, ko sem jih gledal, kako so se zagnali v prvi klanec proti Petrovemu Brdu. Po vsem tem adrenalinu ležanje v prtljažniku ni imelo več smisla. X mi reče: ‘Saj veš, da moraš it.’ Lisjak ve, kako se osvajajo ženska srca.

Parkiram pod Davčo in zagrizem v hrib proti Poreznu. Ne pridem prav daleč — Buddy se že spušča. Kar dober tempo ima, pa vso svojo opremo fliknem v avto in se ji pridružim. Začutim korak, začutim breg, zavoham gozd. Preklinjam bolečo peto. Ja, seveda bi šel tudi jaz ta krog, če bi mi pustila. Na vrhu smučišča obrnem nazaj proti avtu. Srečam Boruta s potolčenim kolenom. Komaj še hodi. Ponudim mu prevoz. Pomislim, v kakšni zadregi bi bil, če bi se moral odločati med pomočjo ranjencu in dostavo hladne kole na okrepnico, če bi jo bil obljubil.

Na okrepi v Železnikih se podporna ekipa hladi s sladoledom. Mimo gre Jože na stotki, mimo gre Andi. Izgleda, kot da se je usedel na jutranjo kavico. Klara je malo upočasnila tempo. Naredil se je vroč dan, res rabi mrzlo kolo. Zala in Sebastjan se ji pridružita na zadnji vzpon proti Ratitovcu. Jaz se usedem v avto in gor na Sorico. Toliko sem se prej pritoževal, zdaj pa spoznavam radosti navijaštva: strašansko pomembna vloga, občutek, da bi se tekači brez nas navijačev kar ustavili.

Na Sorici v prijetnem hladu odigram nekaj partij šaha z Oskarjem, potem pa se odpravim po poti Buddyju naproti. Tokrat pridem kar daleč, a spet ne do Altenaverja. Vse vzpone danes opravim na četrt. Skoraj Porezen, skoraj Blegoš, skoraj Ratitovec. Skoraj Pušeljc. Skupno naredim 25 kilometrov in tisoč višincev. Lumpi tek, če ga primerjam s Klarinimi sedemdesetimi. Klara je nazaj!, vzklika Jože iz mini navijaške skupinice, ko pride v cilj.

Sledi pivo. In pice. In palačinke. In piškoti. In čevapi in pet okusnih menijev raznih kombinacij, tudi veganskih, vegetarijanskih in brezglutenskih. V Podbrdu znajo narediti zajebano tekmo, ampak še bolj znajo poskrbeti za vse, ki si upajo prit med te strme brege. Vsak, ki pride čez, je junak in zasluži medaljo. Buddy dobi dve, pa še pokal. Kot da ji je mar. ‘Lesene dajo od sebe vsaj kaj toplote,’ reče. Nežka, ki pride v cilj prva, se skoraj opravičuje: ‘Sori, nisem vedela, kdo je Klara Bajec.’ Spomni me na legendarni napis, ki so ga izobesili Srbi po tem, ko so sklatili z neba ameriški F-117: ‘Izvinite, nismo znali, da je nevidljiv.’

Danes je prva poletna noč in najdaljši dan. Riti so se nam prilepile na klop. Kar ne greva in ne greva iz Podbrda. Potem se nama to ponočevanje maščuje. Na pol poti do doma naju zmanjka. Pri Plavah z zadnjimi utrinki zavesti zavijem s ceste in uresniči se mi jutranji plan: spanje v avtu, ki sem si ga tako želel.