Podbrdo

Podbrdo

Sob 1. Junij

Trasa GM4O — 40 km, 8 h, 3000 vm — gpx

Višinci! Več višincev rabiva, ne toliko teka, se priduša Buddy, tudi danes. In ko Windy nad Železniki pokaže brezbarvno liso v sicer urgentno živopisani vremenski vikend napovedi nad Slovenijo, se ji zasvetijo oči. Pejva v Podbrdo! Bregi so tam (brutalno, menijo nekateri) strmi, pa še nočno lahko vkomponirava. S sprejetim planom športnih dejavnosti se sicer malo napet začetek dneva spremeni v ležerno dopoldne, iz prvega kroga z metlo po kuhinji se razvije mini spomladansko čiščenje stanovanja in kar naenkrat se znajdem na vrhu lestve z mokro krpo.

Kar dolgo že nisva bila v teh koncih. Cesta proti Zalem logu se šumeči vodi umika v breg, saj ta občasno podivja, ravno ob takih priložnostih, ko je danes, in brusi bregove v ozki soteski, najraje pod cesto. Še više gor po dolini lepo urejene hiše. Le kam hodijo ljudje v službo? Povsem na vrhu prelaza v Petrovem Brdu pa Dom starejših občanov. Ti ne morejo nikamor. V Podbrdu se Punči v športnih hlačkah sprehodi mimo sobotno dopoldanskega zbora kofetkarjev na tribuni pred lokalom. Pogovor utihne, premaknejo se pa ne, da bi nama ponudili prostor, in nama Tinina mama kavo postreže za vogalom.

Kakšna nora ideja, da po teh hribih narediš maraton! Kamorkoli pogledaš, sami strmi bregi, same navpične štajge, le kako drevesa sploh stojijo v tem naklonu? Dvigujeva se po mulatjeri. Kar dobro jo že poznam. Po njej sem vrtel Danijevega singlespeed debeluha. Z metlo na hrbtu sem priganjal tekače na Pušeljcu. Intenzivni spomini, od veselega druženja in sprotnega sklepanja trailaških prijateljstev do telefonskega klica s strašno novico. Se spomniš hrupa, ki ga je zganjala ZZ-Topka sredi najbolj strmega brega?

Pot je dobro označena. V dvajset in nekaj letih prireditve Gorskega maratona štirih občin se je ob poti nabralo kar nekaj tabel, ki s svojo podobo povejo o času svojega nastanka. Najbolj legendarne, rumene s puščico in preprost napis: Maraton. Nekatera od teh so drevesa že vzela za svoje in jih objela z lubjem.
S Črne prsti imava dolgo tekaško pot do Hudajužne. Navdušen sem nad novim nahrbtnikom, saj se med tekom odlično drži telesa. Napredna koža.

Samo na vrhu grebena si na kratko oblečem vetrovko zaradi vetra, drugače pa imava idealno tekaško vreme — spremenljivo oblačno. A ta oblačnost pritiska na naju in pretežno ves čas se utapljam v skrbeh in premlevam črne misli. Znova in znova obračunavam s preteklimi dogodki, z obžalovanjem prehitrih odločitev, z občutkom prevaranosti. Zdaj se zdi, da sem preveč zaupal v gentlemenski dogovor, nisem verjel, da se redke ločitve ne končajo z vojno. Vsaj čisto vest imaš. Saj nisi hotel končati na lestencu kot zakonca Rose?

Jebeni Porezen. Tudi tega se spomnim od prej. Mi je žal za uporabo tega pridevnika, ampak meni je ta pot strma, čeprav na hribi.net opisana kot lahka označena pot. Takoj se postavi pokonci in tako vztraja vse do vrha Durnika. Buddy se pritožuje nad zadenfano dizo in napoveduje počasnost, jaz ne bi mogel prav nič hitreje. Vsaj dežuje ne. Ko izstopiva iz strašnega gozda skrivenčenih dreves, vstopiva v oblak, ki že ves dan vztraja na vrhu Porezna. Po vetrovnem grebenu se spustiva v vetrovkah, kapi in rokavicah ter z lučko na glavi.

Sanje o solati se razblinijo, ko Punči vanjo iztisne pol velike limone. Še njej je prekislo. Iz protesta se pokrijem čez glavo in kujem načrte o maščevanju z rozinami.

Nedelja 2. junij

Podbrdo, Črna prst, Rodica, Kneža — 31 km, 7 h, 1770 vm — gpx

Klopca je postavljena ravno na edini svetlobni žarek, ki najde špranjo med drevesi na visokem grebenu. V Baško grapo sonce res ne najde zlahka. Srkava črni čaj z jagodnim enšurjem. Potem še kavo z jagodnim enšurjem. Hidracija z okusom. Planirava dan. Železniška postaja odpira neomejene možnosti. Do Mosta na Soči ali do Bohinjske Bistrice? Kmalu skleneva to pretežko razmišljanje za današnje utrujeno jutro. Greva do Rodice, pa se tam odločiva.

Lenobno zarineva skozi Trtnik diretissimo gor mimo Babjega zoba na Črno prst. Na današnji sončen dan na poti nisva sama. Prehitiva dva amerikanca, navdušena nad Julijano, kljub nogam, obljepljenimi s trakovi. Malo više dohitiva slovenski par, s katerim na hitro izmenjava trailaško zgodovino. V tekaških copatih, cevko iz meha in pisani prireditveni majici se težko skriješ med planinci. Veteran, takorekoč generacija. Pomaga na UTVV, sodelovat gre na slovenski Ultra-X. Nisem vedel za to prireditev. Nič hudega, za slovenske hribe res ne rabim plačat 20 centov na višinski meter.

Tega razgleda se ne morem naveličat. Levo globoke grape z razgledom do morja, desno Bohinjsko jezero z zasneženimi gorami za ozadje. Topel zrak se žene prek grebena in se tik pod najinimi nogami zgosti v bele meglice. Je pošteno v takih trenutkih obujat spomine? Ni bolje ohranit odprtost za sprejemanje novih vtisov?
Zelo dobro se spomnim spusta z Rodice. Takrat še nisem poznal lovskih ukan in sem slepo zaupal sledi na uri ter se nato ure bojeval z borovci. Tokrat dokaj hitro najdeva možica, ki označuje vstop na zakrito pot. Pogosto se sprašujem, kakšni carji so ti lovci, da hodijo pa takšnih zahtevnih poteh.

Čeprav borovci zgoraj izgledajo zlovešče, pa so bukve tiste, ki danes vzamejo svoj davek. Objestno si govorim: Nič mi ni, nič mi ni!, a vendar so gibi na strmem bregu vse bolj okorni. Izdajalski kamen se skotali izpod podplata, palica se prelomi, spet ne prav mehko pristanem na skali. To pogosto padanje mi ni več fajn. Ne pristanem več vsakič elegantno. Joj, poglej, kakšne so hlače! Ženski pogled na svet.
Na slovenski geološki poti si oddahneva, lepo speljana muljatera naju pripelje do tablice Knežke ravne 11. Zabavno izgleda, ko ima lovska koča sredi gozda hišno številko.

Manj zabavno je, da ceste kar ni in ni konec. Jara kača se vije skozi grapo do neskončnosti, za vsakim ovinkom se pojavi nov greben, ki nama zapira pot. Že izgleda, da se bližava prvi hiši, pa se izkaže, da je to samo še ena mala hidroelektrarna na Kneži. Končno s trinajstimi kilometri teka po cesti oddelava tudi Barbarin del plana, čeprav sva se mu hotela izogniti. In ko sem že napol zapisal, da se kot sisija izgobiva slabemu vremenu, naju namoči še dež. Zasmiliva se prijazni duši, da naju z avtom zategne do železniške postaje v Podmelcu.

Dobre pol ure prezgodaj sva, ravno prav, da si ogledam postajo. Podobna zasnova kot ostale v dolini, le malo manjša v obsegu in verjetno zaradi manj prometa tudi malo slabše vzdrževana. Po svoje sreča, to jo je ubranilo pred neposrečenimi dodatki kasnejših intervencij, ki kazijo postajo v Podbrdu. Igram se z lesenimi vrati na peron, ki se še po debelih sto letih zapirajo na Klak! Infrastruktura, ki so jo za seboj pustile Cesarske državne železnice, je sinonim trdnosti takratnega imperija.

Podmelec seveda nima prodajnega okenca za karte. Leto 2024 omogoča, da karto kupiš na vlaku, in to s plačilno kartico. Razen takrat, ko sprevodniku zatrokira aparatek za izpis karte na papir. Takrat se tiste tri postaje do Podbrda odpelješ zastonj, ne da bi se bilo treba skrivati na veceju.