Med pirati s Karibov

Iz dnevnika s potovanja po Kolumbiji 2024.

Petek 26 julij 2024

Zunaj se je čez noč le malo shladilo, kar pa ne velja za najino hostel celico. Skuhana sva. Ob šestih zjutraj presenetiva gospodinjo, ki je pozno v noč gledala žajfnice. Mudi se nama, želiva iz kanjona Chicamocha, preden se vklopijo dodatni grelci. Pot, ki naju na drugi strani vodi iz kanjona, je lepo tlakovana in speljana med polji tobaka. Kmetje so že sredi dela na poljih visoko v hribu. Vroče je neznosno. Znoj mi kaplja s komolcev na tla, od hlač na noge, z nog teče v čevlje. Čeprav imam debele volnene nogavice, se na debelem usnju kažejo maroge od vlage, ki prihaja od znotraj. Čofata, čafata. V Los Santosu najino perilo sredi trga ožameva in razobesiva na palice. Ne spomnim se, da bi kdaj izšvical toliko tekočine na uro.

Kolumbija ima odličen avtobusni prevoz. Reden, razvejan in dokaj točen. Vendar se današnji premiki izkažejo za nepričakovan izziv. Na prvem avtobusu naju neka mlada punca ogovori in ponudi sumljivo pomoč, ki se na naslednjem avtobusu razraste v poskus ugrabitve. Vsaj v najini domišljiji. Na long-distance terminal prideva zgodaj in da potrativa višek časa, se odpeljeva v malo bolj slikovit sosednji Giron. Avtobusne linije za nazaj pa ni. V dežnem nalivu komaj najdeva taksi. Priprava na nočni spalnik: oblečeva nogavice, dolge hlače, pulover in jakno s kapuco. Po vročem dnevu bo naslednjih deset ur besno hrumeča klima na nas bruhala hladen zrak. Tropske razvade.

Sobota 27 julij 2024

Pogled skozi okno avtobusa kaže spremenjeno pokrajino. Deset ur nočne vožnje naju je prestavilo na Karibsko obalo. Zelenje je enako bujno kot drugod, urbanizacija pa manj ubrana. Primestje s servisnimi objekti, ki naznanja veliko mesto. Plastična nesnaga za robom ceste. Gnjavaža na avtobusni postaji. Razdražena sva. Karibi naj bi bili uživaško počitniški del potovanja s palmami nad peskom in toplim turkiznim morjem, vendar najino razpoloženje ni dobro. Za nama sta dva dneva pešačenja, dve noči s slabim spancem in slabo prehranjevanje s suho popotniško hrano.

Izstopiva sredi ničesar, v neprivlačnem zaselku ob vznožju hribov, ki še avtobusne postaje nima. Prav nič ne diši po morju. Hm … a sva tole prav? Skozi ta vhod v Tayrona park naj ne bi prihajalo tako veliko turistov, poti od tukaj naj bi vodile do manj natrpanih plaž. Ugotoviva, da je tole sedaj drugačna Kolumbija, manj prijazna in ustrežljiva. Na stojnici naju hoče prodajalec nategnit z vračanjem drobiža. Agent nama proda predrag prevoz. Staroselska skupnost zaračuna hojo po njihovi poti. Pa še vstopnina za nacionalni park. Ni grozno veliko denarja, pa vseeno se čutim nategnjenega. Če bi šla med bekpekerje nekaj kilometrov naprej, bi spala pod palmami za deset evrov.

Pot je starodavna, skupnost jo uporablja že od nekdaj. V prazgodu je vasica in nekaj hiš, v katerih živijo potomci staroselcev. Država jim pomaga razvijati vzdržnostni turizem. Zaradi gverile, ki je do nedavnega zasedala gozd, jih je skoraj pobralo. Pot vodi skozi bosco nublado, oblačni gozd, pragozd z bujno vegetacijo in ptičjim petjem. Džungla v Tayrona parku je veliko bolj podobna predstavi o džungli v najinih glavah. Bolj svetla, bolj zelena, bolj vodnata s kristalno čistimi potočki. Na prvi pogled prijaznejša od amazonske džungle. Bolj filmska. Spet sva popolnoma premočena. Na pol poti si privoščiva pomarančni jugo, ki je kisel, kot da so nam oželi limone. S težkimi nahrbtniki hodiva dve uri. Kar nekaj pohodnikov srečava, a nobeden ne nosi tako težke prtljage čez te hribe.

Mene še vedno preganjajo skrbi, ali sva storila prav, da sva tri dni spanja plačala v naprej in se jezim nase zaradi naivnosti. Takrat pride kazen za slabe misli. Spotaknem se, poletim po poti navzdol na glavo in pristanem v ribo. Ne pomaga, da sem se ujel na roke. Za menoj prileti še nahrbtnik in mi glavo od zadaj nabije v kamnita tla. Dvignem glavo, s katere kaplja kri. Klasično razbita arkada. Buddy hladnokrvno odpre prvo pomoč in mi očisti in zavije rano. Grdo je, to bi bilo za šivat. Samo cvirna nimava sabo, pejva naprej. Itak. Nisva cela dva dni potovala zato, da bi slab kilometer pred karibsko obalo obrnila.

Receptor kampa na plaži Brava pride s stekleničko barvne tekočine in pomislim, da bom dobil zdravilni zvarek lokalnega šamana, pa Punči pravi, da je navaden jod. Družno mi na rano pritisneta povoj in ga ovijeta okoli glave. Izgledam kot gverila borec brez sreče. Imava pa srečo pri tem, da sva med prvimi in lahko v spalnici visečih mrež pod palmami na plaži izbereva tiste z najboljšim pogledom. Med dve debli napeljeva vrvico in obesiva prepoteno (in ja, splaknjeno, hvala, Punči!) obleko. Stole postaviva na rob tropskega vrta in gledava valove, ki bučno pristajajo na peščeni plaži. Vsak odplakne tudi delček napetosti iz telesa. Karibsko morje! Sej ni tolk švoh.

Nedelja 28 julij 2024

V presledkih odpiram oči in skozi komarsko mrežo preverjam obzorje. Valovi ves čas prihajajo na obalo, neutrudno, celo noč. Z jutrom se začno spreminjati barve. Pride Punči, dvigne mrežo in preverja, ali sem še živ. Že celo uro meditira na plaži sama, zdaj pa hoče svoje razpoloženje deliti z menoj. Prevzeta je od lepote trenutka. Zadovoljen sem. Imam buddyja, ki ne mara za hotele z bazenom, in ki je dovolj radoveden, da zdrži vse napore, ki pridejo skupaj s potovanjem z nahrbtnikom. Samo še rane se naučiva šivat, pa za naju ni več meja.

Koliko časa bi zdržala brezdelen pogled v neskončno oddaljen horizont, od koder prihajajo valovi? Koliko časa bi potreboval, da se bučanja navadim, koliko, da ne bi več zdržal brez morja?! Do naslednje plaže hodiva dve uri. Tudi tu valovi, veter in slana meglica nad zalivom. Pred vhodom na plažo napis: 100 plus ljudi je že utonilo na tej plaži. Ne bodi del te statistike. Obale so vedno privlačne. So meja in hkrati vrata. Nevarnost in priložnost.

Najdeva bližnjico in nama ni treba nazaj gor na goro. Po vse bolj shojenih poteh prideva do plaž ob turistično obleganemu zalivu Cabo San Juan. Res so natrpane. Gromozansko velike skale nudijo nekaj zavetja pred valovi in priložnost za kopanje. V senci visokih palm se tlačijo telesa, skrivajo se pred soncem, niti grožnja padca kokosa jih ne prežene. Klara pravi, da je mišičnjaki ne rajcajo. Jaz se obrnem za kakšnimi tangicami. Kolumbijske zadnjice so neobičajno nabuhle.

V šotoru prve pomoči me oskrbi zdravnica. Pregleda rane, jih očisti in razkuži, posuje s praškom in zalepi z veliki flajštrom. Tengo que pagar? No. Pokaže na zapestnico, ki sva jo dobila za vstopnino. Zavarovanje mi je zdaj prišlo prav.

Spet je nekaj nervoze, ker čoln plačujeva z vavčerjem. Po nepotrebnem. Vse štima. No, recimo … Čoln izgleda kot rešilni čoln kake velike ladje: lupina s trdimi klopmi, in vanj nas natrpajo ene petindvajset. Vsi roke not! Dve dvesto konjski yamahi poženeta lupino prek valov. Premec se visoko dvigne prek grebena nato spusti v globino. Rafting je bil v primerjavi s tem rollercoasterjem prava otročarija. Tehniko stlačiva v globino prtljage in nahrbtnike zavijeva v nepremočljive vreče.

Po dobri uri pretresljive vožnje zavijemo v miren zaliv. Izstopiva na prazno plažo Crystal. Ostali se odpeljejo naprej proti Tabatingi. Plažna oprema je zložena v kupe, okoli njih se preganjajo potepuški psi. Res je tako, kot je dejal señor: vso Plažo Crystal si bova delila le z nekaj domačini in cucki. Za večerjo dobiva piščanca in pomfri. Na verandi lesene kolibe pa dve neudobni viseči mreži brez mreže proti komarjem. Namesto valov na obali danes poslušava zvoke iz gozda.

Ponedeljek 29 julij 2024

Res ni komarjev. Mirno morje in veter s kopnega, bolj suh gozd, prvo nadstropje. Kar nama ne da spati, so glasovi ptičev, psov, petelinov, vetra. Poskušam uživat ta edinstven trenutek in odganjam skrbi, ki si jih delam zaradi najinega gostitelja. Prijazno nama pride ponudit tradicionalni zajtrk lokalne skupnosti: pire iz platano banan in krompirja, plus začimbe in sir. Kavo in sadje nama prinese na plažo. Ob jutranjem umivanju smo na plaži samo psi in midva. Zajtrk prinese postaven mladinec čokoladne barve zgoraj brez. Od strani opazujem Punči. Ne morem verjet, ko pravi, da jo to ne rajca.

Z morja močno piha, vendar je naša plaža v zavetju. Ni čudno, da je tako popularna. Vse ostale plaže so prazne. Buddy gre v vodo s snorklom gledat tropski ribji paradiž, jaz svojo razbito glavo pokrijem s klobukom in se skrijem v senco.

Edoardo nama za kosilo naroči ribe, nekaj podobnega našim skušam. Redkobeseden je, ves čas bulji v svoj telefon. Spravlja me v slabo voljo, ker sva odvisna od takega čemernega človeka, ki mi daje občutek, da ves čas razmišlja le o tem, kako bi iz najinega žepa izpulil še nekaj denarja. Na koncu le organizira najin odhod iz Tayrone, kot dogovorjeno. Z nahrbtniki na ramah prisedeva vsak k svojemu amigotu na motor, ki naju prepeljeta iz parka. Ko je Klarin motor zadaj, se nervozno oziram nazaj, kako daleč zaostajata. Kako se zgodi Kolumbijska ugrabitev turistov? Še ena skrb po nepotrebnem. Fanta sta prijazna, na magistralni cesti nama pokažeta avtobus, ki naju bo odpeljal do letališča.

Neverjetno se zdi, da je tako malo nesreč ob vsem tem, kar šoferji med vožnjo počnejo. Med vrtenjem volana se pogovarjajo, dajejo informacije, štejejo in vračajo drobiž, trobijo in v bus vabijo ljudi na pločnikih. Jezi pa se nobeneden in prijazno ustavijo na vsakih sto metrov, če je potrebno. Ves ta kaos se dogaja ob dobri volji. Domačini tečejo na drugo stran prek štiripasovne avtoceste. Edina sva, ki greva pod nadhodu čez šturipasovnico. Prevrnjena prikolica tovornjaka pod nama opozarja, da se nesreče vseeno zgodijo.

Ob obalni cesti od Santa Marte do letališča so kilometri velikih hotelov. Midva si za eno noč do jutranjega leta izbereva hostel na drugi strani avtoceste. Čisto malo zgrešiva naslov in si mimogrede ogledava sosesko: prašne ulice, gradbišča, revne hiše, premožne hiše z zlatimi napisi ograjene z visokimi zidovi in bodečo žico na vrhu. V hostlu ni hrane niti piva, pa me lastnik z velikim kawasakijem odpelje v najbližjo trgovino kak kilometer stran. Danes se bom navozil z motorjem.

Bazen ni na dvorišču hostla ni toliko vabljiv, da bi se šla hladit, sploh pa ne po kristalnih vodah Karibskega morja. Kar v nadstropju pojeva večerjo: sir, olivno pašteto od doma, prepečenec z rozini, pivo. Zbindžam prvih pet serij o Pablu Escobarju na Netflixu, potem pa se naveličam. Mlada lastnica komentira, da je bil Escobar res slab človek. Trenutno jo veliko bolj skrbi dogajanje v Venezueli. Na telefonu mi kaže posnetke, kako se vasi upirajo zaradi ukradenih volitev, pridružuje se jim celo guardia. Dovolj imajo tega predsednika.

Torek 30 julij 2024

Ob včerajšnjem vstopu v hostel naju pričaka hrup. Generator v kuhinji ropota na vse pretege. Ko čez nekaj časa ugasne, da prostor trušču s sosednjega dvorišča. Dve do konca naviti glasbi naenkrat. Kolumbijci res ljubijo hrup. Sploh ne greva spraševat, kdaj bodo nehali, ker že slutiva, da bo do jutra. Med vsemi stotinjami hotelov v Santa Marti najdeva ravno tistega z rojstnodnevno sosedo. Čez noč se nekajkrat stiša, ker jih obišče policija, pa se spet dvigne. Deset centimetrske stene najine sobe bas samo še ojačajo, rezka harmonika pa se itak zmuzne skozi reže. V ušesih imam čepke.

Pa tudi, če jih ne bi imel. To je najina peta zaporedna noč z neudobnim počivališčem. V Jordanu je bilo v celici 40 stopinj. Nato noč na avtobusu. Pa dve noči v viseči mreži na robu džungle. Tako sva utrujena, da kljub hrupu spiva odlično. Ob sedmih zjutraj sva na letališču. Zaključujeva tretji, Karibski del najine poti po Kolumbiji. Nenačrtovan, poleg tega nenadejano naporen. Privlačnost Karibskega morja pride z visoko ceno prebijanja skozi turistično ponudbo. Ko se letalo odlepi od steze, nama ni preveč hudo, da karibske pirate puščava za seboj.