Passo Stelvio

Nedelja, 13. julij 2025

Kaj so reševali z gore Tofana di Rozes nad nama ne veva. Helikopter je še brenčal ob steni, ko sva se odpeljala prek Passo Falzarego na drugo stran proti Selli. San Casiano, Gran Risa, Colfosco, … smučišča, ki jih dobro poznam, saj sem jih v prejšnjem življenju presmučal neštetokrat. A ko se ustaviva v Corvari, nimam pojma, kam na dobro kavo. Za družinski Superskipass smo še napraskali, v restavracije pa nismo hodili. Od takrat se je marsikaj spremenilo. Tudi to, da se cena kave v Sloveniji enakovredno kosa z espresi v mondenih krajih Dolomitov.

Kampiranje v puhicah sredi julija nama ni več zabavno in vremenska kaže, da julijska zima z zoprnim dežjem namen vztrajati še cel teden. Ker Buddy v svojih pripravah nujno potrebuje hribe za nabiranje višincev, se ozreva proti Aosti na zahodu, kjer vreme kaže bolje. Za slovo od Dolomitov si privoščiva kopanje v termah. Na poti skozi Merano jih pač ne moreš zgrešiti. Sploh pa po petih dneh oplakovanja v mrzlih potokih potrebujeva nekaj higiene s toplo vodo in milom.

‘Štiri ure gor in dol!’, dahne, ko pride nazaj dol na parkirišče. ‘Pa je pisalo pet ur in pol samo navzgor.‘ Zadovoljen nasmeh do ušes. Klara Bajec je nazaj, bi rekel Jože. UTMB prireditev ji ne pomeni nič, pravi, ampak če že gre, hoče stati na odru. Grenko spoznanje zame, da sem v njenih pripravah postal sidro. Medtem, ko je šla preizkusit noge, sem urejal dnevnik na spodnji postaji gondole. Moj celoten današnji uspeh sta bili dve objavi za tri minute branja.

Ponedeljek, 14. julij 2025

Na počivališču sva sama. Po namakanju v termah imava umita in dišeča telesca. Jutranji sonček žgečka skozi na pol priprta vrata. V polsnu sem si že naslikal potek najinega jutranjega prebujanja. ‘Jaz bom vstala, moram it.‘ Buddy si pripravi opremo, poje zajtrk in gre. Brez povabila, da grem zraven. Nisem več sparing partner. Zdaj sem suport. Tisti, ki premika oskrbovalno vozilo na naslednjo točko in ki pomije za zajtrkom. Ona ima štartno številko in mora trenirat. ‘Se vidiva zgoraj!’

Iz velikega kombija z nizozemsko registracijo fantje nosijo v hišo Ikea škatle. Hiša je preprosta, z značilnim napisom in oznakami na fasadi. Namenjena je bila delavcem, ki skrbijo za državne ceste. Ko je cesta na prelaz Stelvio prešla v regionalno oskrbo, se je država znebila tudi stavbe. Ponavadi te hiše podrejo in na parceli uredijo bolj dobičkonosno parkirišče. Ta v Trafoju pa je postala počitniška hiša za podjetnega Nizozemca. ‘Domačini imajo zelo velik popust na smučarsko karto’, se pohvali.
Najbrž se bo kaj podobnega zgodilo še s kakšno hišo v Trafoju. Zbledele oznake servisov na fasadah kažejo, da se turistično še ni prebudil.

48 serpentin vodi do prelaza Stelvio na 2758 metrov nadmorske višine. Italijanski Vršič. Kdor da kaj nase, pribrca sem gor in se postavi ob bok največjim kolesarjem. Na zidovih gledam navijaške napise: Pantani, Nibali, … Med njimi — Free Palestina. Nekaj je težko, drugo je nemogoče. Na vrhu osrečim kolesarja z insta fotko, ko dviguje kolo visoko nad glavo pred tablo z napisom. Ponudim mu kavo, pa jo zavrne, češ, da je v redu. Pri petih stopinjah in rahlem dežju si prek kolesarskega dresa nadane lahek brezrokavnik in se požene v vratolomen spust. Od zdaj naprej ga bo še bolj ščemelo, kadar bo gledal prenos Gira.

Prodajalnice ne presenetijo, ponujajo raznoliko kramo, karkoli z napisom Stelvio, spominek na dosežek biti tu gor. A tisto nekaj spretnosti vrtenja volana in pritiskanja na plin ne prinese vrhunca doživetja, o katerem govori slava tega prelaza. Morda, če uspeš prit gor z original lambretto, ki do vrha potrebuje tri servise. Za razliko od kolesarja, ki je to občutil z vsem svojim telesom, nas je večina ostalih tu gori precej manj evforičnih. Sploh pa nam kvari razpoloženje megla, ki kvari razgled na slavne cestne vijuge.

Namesto napovedanih pet ur, Buddy mimo Zlatega jezerca lahkotno priteče že po dobrih treh urah in mimogrede skoči še na en vrh, da je višje od Triglava. Jaz grem trmasto še en džir po vse bolj zoprnem dežju, da izkoristim svoji prosti dve uri. Še bolj se naprdnem, ko na poti navzdol ne ustavi točno na tisti točki, za katero ocenim, da nudi najboljši kot za fotografiranje. (‘Nekdo je za mano!’) Pregovarjanje eskalira do točke, ko izpade, da nisem zanesljiv voznik in odločim se, da umolknem. V roke vzamem telefon in z Oskarjem odigram nekaj partij šaha, da si ohladim jezo. Naslednjič si pelji avto sama gor na Stelvio.

Znajdeva se v Livignu. Reka ljudi na fusgengerci se ozira po neskončni promenadi izložb z obljubami razprodaj in nizkih cen. Iščejo priložnost ugodnega nakupa, zaradi katerega so tu, a resnici na ljubo to ni tako enostavno. Izbira je velika, vzeti si je treba čas, ta pa teče … in ura parkinga je tri evre … ‘Hej, Darling! Kaj midva sploh počneva tu?’ Kava v Cortini, kava v Corvari, kava v Livignu, … Od kod nama ta seznam must see kafičev v shopping centrih?!

Napredujeva po bližnjici prek Švice. Najbrž je to edina bližnja država, v kateri še nisem bil. Z njo me veže le nekaj gramov srebra, ki ga naj bi lastil tu nekje v švicarskih alpah. Prešine me, da bi lahko bila Švica naslednja tarča izraelskega napada. Židje si lastijo tone zlata, ki je Reich med drugo svetovno pretopil v palice in jih deponiral v švicarskih bankah. Ali je to posledica viška zlata, ne vem, a na švicarski strani meje izgleda vse bolj urejeno. Cesta je široka in gladka, hiše vse v enakem slogu, velike kamnite so in z majhnimi okni. Trava živo zelena, drva ob hišah lepše zložena. Vse izven roba cestišča privat in prepovedano, parkingi plačljivi. Večerjo si pripraviva šele med italijanskimi nasadi jabolk.

Ko z recepcije kampa pri jezeru Como prinesem žeton za tuširanje s toplo vodo, ga Buddy hladno zavrne: ‘Danes se mi ne da tuširat.’ Očitno se bo dan zaključil, kot se je začel — brez muckanja.