Paramillo de Quindío, Los Nevados, Colombia

Los Nevados NNP, 5. avgust 2024 — 28 km, 1700/2800 vm, 11 h

Včeraj so živali klicale k dnevu, danes je tišina. Kot da bi vedele. Točno ob šestih se uščije na polno. Načrti padejo v deževnico. Naj ne bi deževalo tako močno že sedem tednov, pravijo vodiči. Greva dol v takem ali čakava na jutri? Napoved ni nič dobra, ni rečeno, da bo kaj bolje. Kar v žmoht greva. Zdaj z zavistjo gledava konjarje v visokih gumijastih škornjih. Štartava ob osmih, ko dež vendarle poneha. Nekaj časa od koče še žvižgajo za nama, da je pot v dolino mimo Argentine v drugo smer, vendar nisva povedala vsega. V načrtu za danes imava še ovinek do vulkana Quindío.

Večkrat se preoblečeva. Jutranji mraz se umika soncu, vendar na grebenih še vedno vleče močan veter. Težko je najti pravo kombinacijo obleke. Čeprav slediva sledi, ki jo je Dan Secret Hike Oliver potegnil in prijazno delil, včasih težko najdeva pot. Ponekod je pot zaraščena, drugod vsa prehojena od živine. Njej pa je vseeno, če je blata do kolen. Tja pa midva nočeva. Jutranji naliv je napolnil potoke, še bolj previdno se spravljava z brega na breg.

Ko pogledava prek roba vulkana, se odpre čudovit razgled na ravno dno kraterja. Od neba modra jezera so pikasta od otočkov živo zelenega mahu. Visoke cvetlice, povsem neobičajne za to višino. Slapovi, raznobarvne stene na notranjih robovih kraterja okoli in okoli. Izbirava, kateri vrh naj napadeva. Levi je skalnato črn, desni je skalnato črn, najbolj prijazno izgleda kopasta rumena gmota pred nama. Quindio Norte, 4.780 m. Do vrha je le malo več kot 300 višinskih metrov. Nič več kot Šmarna gora. Le da na tej nadmorski premagovanje višine izgleda približno tako, kot bi si usta prelepil z lepilnim trakom in v eno nosnico vtaknil pomfrit.

Sprazniva nahrbtnike in eno veliko težko vrečo pustiva pri skali. Buddy spet pokaže, iz kakšnega testa je. Višina in mastna hrana ji ne prijata. Za zajtrk je pojedla pest riža in kreker. Zdaj je poldne. Tiho trpi, ko grizeva v hrib. Ni prave poti, vzpenjava se po melišču iz židkega peska, ki se nama vdira pod nogami kot južen sneg. Ocenjujem strmino: dovolj naklona, da bi se zelo verjetno skotalil do dna, če bi izgubil ravnotežje. Na drugi strani brega je še bolj strmo. Končno sva na slemenu. Veličasten razgled na vse strani. Na eni vulkanski krater v barvah, na drugi planine in jezera. Od zgoraj oblaki, od spodaj megla. Še trideset višincev do vrha. Brez besed predihava na škrge.

Navzdol gre laže. Srečava skupine z vodiči, ki enako počasi kot prej midva lezejo navzgor. Najbolj moreče je, da izgleda tako preprosto, pa je zaradi nadmorske višine tako težko. Ko poveva, da greva še danes vse nazaj dol do Salenta, dobiva komplimente. Ne razumeva tega povsem. Saj je samo dvajset kilometrov spusta? Vsega skupaj morda štiri ure hoje?

V ledeniškem potoku si ohladiva noge in ura je dve popoldne, ko res štartava. Iskanje poti prek travniških močvirij, vijuganje med premočenimi rastlinami, lovljenje ravnotežja na blatno postanih kamnih. Spuščanje do strug potokov in plezanje spet ven na drugi strani. Kilometri se ne premikajo nikamor. Niti višinci. Po treh urah hoje sva še vedno na 3.800 višine.

Rezervna varianta je spanje v kakšni od koč na poti. A ko vidiva finco kmetijo Buenos Aires, naju požene naprej. Bedna baraka sredi zgaženega blata, pomešanega z drekom živine. Res ti mora it za nohte, da bi se odločil prespati ravno tu. (Še kokakole nimajo.) Fascinanten pa je gromozansko velik bor ob hiši. Tudi zato, ker je edino igličasto drevo, ki sva ga do sedaj videla v Kolumbiji.

Finca La Argentina (le od kje jim ta imena?! — v sosednji dolini je El Berlin) ni bistveno boljša, samo malo večja. Drekasto okoli in okoli bajte. Še vedno paziva na čevlje, ker ne slutiva, kaj naju čaka. Še vedno sva na 3.800 višine. Na dnu strmega spusta po blatni drči srečava veliko skupino zdelanih italijanov z velikimi nahrbtniki. Smilijo se nama, pa jih malo bodriva. Še navzdol je po tem spolzkem blatu težko. Srečo sva imela, da sva dva dni nazaj hodila navzgor po lažji in suhi poti. Danes vidiva, kako je, ko gozd ni le oblačen, ampak tudi deževen. Takoj, ko snamem klobuk, začno padati kaplje. Vse bolj temačno je. Žmoht mračnega deževnega pragozda, ki sva ga pogrešala v Amazoniji.

Bližino parka Cocore, kjer je konec ceste in točka vrnitve v civilizacijo, zavohava po vse močnejšem smradu govna, po katerem hodiva. Večina obiskovalcev, ki gre tako daleč, sedi na konjskem hrbtu in ima čevlje varno visoko nad tlemi. Še tri kilometre imava, pa se optimistično široka pot zoži in spet zavije prek bučno šumeče reke. Deblo, debelca, zvezana z bodečo zico, viseči most z manjkajičimi deskami, jez prek katerega greva bosa … V temi ne vidiva globine do vode, samo slišiva jo. Če Buddy ne bi tako neustrašno vodil pohoda, bi imel pomisleke. No, saj so bili, pa jih je moški ego potlačil.

Bližava se parku Cocora, zaključku najine poti. A od parka do mesta je še deset kilometrov. Bova še dve uri pešačila po asfaltu? Kljub skorajšnji rešitvi iz temnega gozda napetost narašča. A čim stopiva na cesto, naletiva na nočnega čuvaja, ki patruljira po popolnoma opustelem parku. Ja, lahko pokličem taksi, vam na uslugo. (Buddy sploh ne komentira več takih ‘slučajev’.) 12 evrov. Dava toliko? Šala. Moja ura se je ustavila sama po enajstih urah. Tretji dan celodnevnega trekanja na 4.000 plus višine. Crknjena sva.