Neapelj

Torek, 31. december 2024

Za Neapelj namenjen dan si želiva čim bolje izkoristit. Vendar zaspiva, po planu zamujava za celo uro. Ponoči sem sedel na školjki in kašljal. Maščevanje sladoleda, ki sva ga snedla že večer pred silvestrovim, ko je bil namenjen za sladico. Skozi nos mi curlja rumena tekočina iz sinusov. Klavrno počutje zatrem z dvema tabletama lekadola. Saj bo. Samo da se ogrejem.

Dobro je stanovati sredi mesta. Do česarkoli imava le kratek sprehod. Danes greva na vlak z južne železniške postaje Pompejev. Google pozna vozni red na minuto natančno. Italijanski vlaki na srečo vozijo malo manj natančno, kar nama pride prav takrat, ko se v mestu zatakneva in tečeva na postajo malo prepozno. To pa je skoraj vedno.

Dolgčas nama ni, čeprav se Neapelj ob deveti uri zjutraj šele dobro prebuja. Neapelj je gosto naseljeno mesto z ozkimi in organsko zraslimi ulicami, marsikje potegnjenimi strmo v hrib. Na mapsih ne izgleda daleč, do vhoda v katakombe hodiva dobre pol ure. Verjetno bi bilo bolj racionalno pogledat za prvi prosti termin ture na spletu, če bi imel živce prebijati se skozi spletne strani.
Karte dobiva za popoldanski termin in sedaj sva pred odločitvijo, kaj naj. Čas, da odpreva vodič. Arheološki muzej je ob torkih zaprt (to sem celo preveril na spletni strani), torej odpreva vodič. Pa pojdiva v špansko četrt kake tri kilometre niže.

Po nasvetu biljeterke poskušam naložiti aplikacijo, da bi z njo plačal avtobus. Že registracija v servis me spravi v obup, pa še do plačila nisem prišel. Poskusiva alternativo: iščeva Tabacchije, da bi nama prodali vozno karto, pa se prodajalci samo režijo, očitno jih briga za vozovnice. Ni druge, kot da greva tudi nazaj peš. Dobro je, ko imaš na nogah čevlje za vsak teren, dobro je, ko imaš dovolj kondicije za celodnevno pohajanje, dobro je, ko imaš popotnega buddyja, ki ne godrnja.

Nisem velik ljubitelj muzejev, ampak na vsakem potovanju se potrudim it vsaj v enega. Museo Archeologico Nazionale di Napoli pa je muzej, za katerega mi je žal, da ga ne bova videla. Zaradi njega sploh greš v Neapelj, tri mišlenske zvezdice med muzeji. Take antične zbirke na enem kupu ne vidiš nikjer drugje.
Na pol najine peš poti se odpre pogled na ogromno stavbo z avtoritetnim pročeljem, ki že na prvi pogled deluje kot muzej. Il museo. In njegova vrata so odprta! Še ena neprijetna situacija se nama je spreobrnila v dobro izkušnjo. Če bi uspel dobiti karto za avtobus, ne bi nikoli odkrila odprtih vrat muzeja.

Ob pogledu na dva tisoč let stare freske, mozaike in kipe me prešine, kako pisano so premožneži v antičnem Rimu opremljali svoje domove. Dom je v družbi pomenil statusni simbol in več je pomenilo več. Več barve, več okrasja, več razkošja. Danes se luksuz kaže s praznimi prostori čistih linij, z odsotnost vsakršne barve ali dekoracije. Priložnost za zapolnitev mirom, čistostjo in duhovnim. Ali priložnost za obsedeno čiščenje prstnih odtisov s pregladkih površin.

Še enkrat se vzpneva na hrib k San Gennaru. Hoja nudi priložnost opazovanja življenja od blizu. Maradona je heroj, to je očitno. Ne samo mestni klub, tudi samozavest Napolitancev je dvignil na višji nivo. Postal je simbol kljubovalnosti južnakov v odnosom s severom države. Poleg njegove podobe fasade krasijo še portreti Totoja in Sophie Loren. Postaviva se v vrsto pred preprosto vitrino pred najstarejšo picerijo na svetu. Kos mehkega testa z nekaj paradižnika in sira zavit v papir je tri evre. Ura je dve in ulice se polnijo z veseljaki. Doni glasba, tu in tam poči petarda.

Po vrnitvi iz katakomb se mesto spremeni v bojišče. Ura še šest popoldne ni. Petarde in ognjemeti pokajo ves čas, vanje sekajo detonacije bomb. Najbolj učinkovito ustrašijo izpod arkad, ko se grmenje sliši do konca ozkih ulic. Skupine objestnih mladincev se zabavajo z obmetavanje mimoidočih ljudi s petardami, predvsem starcev. Ni nama več zabavno. Pot do železniške postaje se naenkrat zdi kot zagrajen tunel v Pamploni, po katerem bežiš pred razdraženimi biki. Pred adrenalinsko skušnjavo naju reši zadnji vlak, ki danes iz Neaplja v Pompeje pelje že ob osmi uri zvečer.

Videti Neapelj in umreti. Morda je to izjavil Goethe, morda kdo drug. Kdorkoli že, najbrž je v Neaplju doživel praznovanje novega leta ali pa zmago lokalnega nogometnega kluba.