Naoshima

Z dvema praktičnima nasvetoma sva prišla na otok: 1. imeti na zalogi dovolj hrane in 2. pravočasno se zagrebsti za kolesa. Pripravljen sem bil kar s palube skočiti na pomol, da bi prehitel vrsto za izkrcanje, pa sem ocenil, da bi bilo to vseeno malo pretirano. Na prvem jutranjem trajektu so poleg naju večinoma le dnevni delavci. Zgodaj je še. Kolesarske izposojevalnice odprejo čez pol ure, ob osmih. Rabite kolesa? Ženska odpre roleto in nama pokaže kolesa. Samo električna ima. Skoraj se pritožim. Pa še dobro, da se ne. Kmalu ugotoviva, da so ceste Naoshime speljane brez velikega ovinkarjenja — strmo gor in dol prek gričev. In tudi tu je čez dan vroče kot v peklu.

Muzeji niso zelo dragi. Od 8 do 15 evrov. Jih je pa veliko in vsi so vredni ogleda. Saj … ko ne bi vstopila, sploh ne bi vedela, kaj zamujava. Tako pa naju vsak muzej navduši za ogled naslednjega. Ne tako kot templji in svetišča, ki sva se jih prej kot slej naveličala. Umetniška dela so brez blefa. Ne moreš ostati ravnodušen. Okoli njih pa arhitektura, ustvarjena le za njih. Čiste forme iz gladkega betona (le kako bi mu lahko rekel surov?!), prek njih igra svetlobe in senc. Premišljeno okvirjeni pogledi v naravo.

Na primer — v nebo. Kako lep razgled! Luknja brez roba. Nebo brez globine. Strop kot paspartu. Nebo prilepljeno na strop kot slika, z vsakim oblakom drugačna. Neobičajno tanek rob luknje preslepi oko in ga spelje v neobičajen pogled na povsem običajen naravni pojav. James Turrell ne spremeni neba. Spremeni način, kako ga vidiš. Slika je vsakokrat drugačna, odvisna od vremena, ure, letnega časa. Barve betonskega paspartuja. Najraje bi se skrila v špranjico, ostala v muzeju in skozi okno v strehi opazovala sončni zahod, zvezde in nato še vzhod.

Ando se odloči: vkopat prostore v zemljo, na površju zgolj nakazat, da spodaj nekaj je. Stene vlit v beton. Viden beton svilenega otipa. V enem kosu, brez dilatacij. Se držat pravilnih oblik, perfektno izvedenih. Na steni dolgi trideset metrov, visoki za tri nadstropja, ni enega milimetrskega roba! Izzvat gravitacijo, kakšno steno nagnit za nekaj stopinj, kar tako, da lebdi še bolj. Ko je Benesse osvajala otok, je imela pri izbiri arhitekta srečno roko. Na Naoshimi je Ando zrasel v poeta oblikovanja z betonom. Njegov minimalizem ni manj. Daje prostor zenu, meditaciji, osebni izkušnji. Kisel spomin na gradbinca, ki 2 do 3 centimetre odstopanja opravičuje kot standard.

Naslednje jutro skoraj uspeva priti okoli celega otoka, pa naju ustavi varnostnik delovišča v polni bojni opremi. Severni del otoka je še vedno namenjen predelavi bakra. Sliši se kot neverjetna kombinacija težke industrije in vrhunske umetnosti na osmih kvadratnih kilometrih. Na eni strani otoka pristajajo ljubitelji umetnosti, na drugi ladje z rudo in odpadnim bakrom. Midva najbrž nisva tipična predstavnika teh art-loverjev. Muzeji se odpirajo ob desetih. Do takrat je za nama dve uri teka, plavanje, dvakrat tuširanje, žehta popolnoma prepotene obleke. Zajtrk. Spakirane torbe. Božkanje.

Muzeji so v vencu na južni strani otoka. Honmura na zgornji strani se revitalizira drugače. Posamezne hiše v kraju predelajo v umetniška dela. Občuduješ staro gradnjo, prenovo, umetniške instalacije. Med iskanjem teh hiš se sprehajaš po kraju in komuniciraš z domačini. Pretežno je to zgolj konichiwa in arigato. Zjutraj zalivajo mini vrtičke ob hišah, opoldne se skrijejo v senco. Turistični boom otoka jim godi. Seniorji niso več pozabljeni na koncu sveta, mladina dobiva podjetniške priložnosti.

Drugačnost muzealizma Naoshime je v tem, da so muzeji narejeni za eno stalno razstavljeno umetniško delo. Izkušnja ogleda je tako popolna, saj so vsi dostopi, osvetlitev, materiali prilagojeni umetniškemu delu. Monetove slike, na primer, so v ogromni sobi brez vogalov, s popolno ambientalno svetlobo. Tla so sestavljena iz mozaika prisekanih kamnov, velikih 2 × 2 cm! V kombinaciji s copati, ki jih moramo nataknit, dajo občutek hoje po debeli perzijski preprogi. Ob vstopu v okno Jamesa Turrella ponovno začutim umetnost: čudenje, občudovanje, navdušenje.

Tadaa Anda so nagradili z vsemi mogočimi arhitekturnimi nagradami na svetu. Največje priznanje pa je morda primerjava z Gyokijem, menihom ljudstva, ki je v 8. stoletju po podeželju pomagal graditi infrastrukturo in na ta način pomembno vplival na njihovo življenje. V njegovem muzeju je nekaj skic, modelov in fotografij gradnje. Prav tiste vgradnje neskončno velikih drsnih vrat, o katerih sem se spraševal, kako le so jih postavili tja noter. Na ducate čelad, med njimi Ando. S frizuro, postriženo na čelado. Samouki arhitekt, ki svoje stavbe snuje z obrtniškim znanjem in gradi z obsedeno natančnostjo.

Moški s tablo v roki zakliče prek ploščadi čakalnice in vsi naenkrat skočijo s klopi. V nekaj sekundah se naredi kača. Zdi se mi malo neumno, pa vseeno zagrabim obe torbi in se zrinem nekam na sredo. Saj bomo vsi prišli gor na ladjo, a? Panika je nepotrebna. Še vedno se nisem privadil na lokalno kulturo obnašanja. Sončna paluba je še vsa prosta. Rinjenje v prvo vrsto je bilo namenjeno klimatiziranim sedežem. Nama vročina ne more nič več. S kolesom po petintridesetih opoldne? No problem. Samo brez naglih gibov, zadnje dni se mi rado zavrti v glavi.

Jutri se začne četrti teden najinega potovanja. Se mi morda oglaša slaba vest, da sva odsotna od doma, kjer čakajo nedokončane obveznosti? Ali pa se mi je končno le razvozlal vozel skrbi in utrujenosti, ki sem ga pridelal prek zime? Prste na rokah spet lahko stisnem v pest. In jutranji jogging me ne spravi več v celodnevno šepanje. Vse je v redu. Počitnice morajo biti dovolj dolge, da si zaželiš nazaj za delovno mizo.