Monte Rosa

Petek 18. julij

Lugano

Google naju vztrajno usmerja proti Milanu, ampak midva ne bi na avtocesto, sploh pa ne s takim ovinkom. Skleneva, da imava čas, pa pojdiva po krajši, čeprav bo trajalo nekaj dlje. Ta nekaj dlje se potem meri v urah in v obilic najinega potrpljenja. V Luganu se znajdeva točno ob petih v petek popoldan. Za petsto metrov do križišča potrebujeva pol ure. Skozi vsak drugi semafor se uspe izmuznit en avto.

Najhuje pri tem je, da niti pod razno nočeva uporabit google mapsov, ker se Švicarski roaming obračunava po tarifi izven EU. Za naslednjih petsto metrov porabiva še drugo polovico ure. Avtobusi se medtem po svojih pasovih nemoteno vozijo. Na tretjem križišču promet steče. Nobenega razloga za čakanje ni videti. Švicarski način umirjanja prometa. Google je že vedel, zakaj je predlagal ovinek okoli Švicarske zajede na jug ob Luganskem jezeru.

By UTMB

Buddy ima to kvaliteto, da si zapomni kakšne informacije, ki mimo mene odplavajo, brez da bi v moj spomin vrgle sidro. Tako na primer ve, da Tjaša teče eno trail tekmo ravo tu nekje. In da sta blizu tudi Marija in Bogo, in da Bogo verjetno ve, kako Tjaši gre. ‘A jo greva pričakat na cilj?’ In zavijeva v dolino proti Monte Rosi. Live UTMB na telefonu napove Tjašin prihod na minuto natančno. Čeprav zadnjih petsto metrov tečeva, natančno za minuto zamudiva. (Presneti Lugano!)

Sobota 19. julij

S Tjašo spijemo jutranji kapučino in potem vsak še enega. Ne vem, kdo je bolj utrujen — Tjaša po ultra trailu ali midva po pol dnevni vožnji. Punci že planirata nastope v drugem delu sezone. Gotovo je še kje kak prost vikend. Klaro kar vzdiguje s stola od navdušenja, pa njo prijavim na K24 in sebe na Košta trail. Oba se bova imela dobro. Po tem gremo lažje gledat štarte na prireditev Monte Rosa Trail by UTMB, ki se odvija na travniku za vogalom. Koliko enih zanesenjakov se požene izpod Hoka oboka! Še ne veste, kako bo bolelo?!

Kljub napovedi se odpeljeva do konca asfalta v dolini, se opremiva in zagrizeva v hrib. Ni zelo pomembno, kam, nekam v hrib. Proti visokemu Lučetu. Zaradi izkušenj od prej ne vzameva s seboj nič vode. In res je vode tudi tukaj obilo, vendar so povsod tudi krave in njihove potičke. Povsod so. Kolikor se dvigneva, vedno je še kak zvonec nad nama. Ali odtis parklja v blatu. Tik ob potoku. Čez koliko kamnov mora voda, da se očisti strupenega govna? Ko prideva dovolj visoko, so najine želje uslišane. Čista voda prileti z neba. Bodi previden, kaj si želiš. Pod skalo pomalicava in se vrneva nazaj dol pod oblak.

Zavijeva še k jezeru. Lago Ghiacciaio Lys. Z roba ni razgleda. Mistične meglice se začno razkrivati, ko se premikava po velikih skalah proti zgornjemu dela jezera. Najprej samo zvok, nato gre kontrast z nič na petdeset in pred nama se prikaže stena, prek katere se zlivajo slapovi vode, ki je ušla izpod ledenika. (Mimogrede: Gora je dobila ime po latinskem izrazu za ledenik, ne po italijanski besedi za rdečo barvo.) Razgled je res veličastnen. Blok zlata, na katerega stopim, in ki bi rešil najino finančno prihodnost, če bi bil pravi, mi prikliče misel. Ali bi ljudje, kot so na primer Jeffrey Epstein in njegovi klienti, potrebovali Loliter za zabavo, če bi znali uživati v takih naravnih čudesih?

Etroubles

Tjaša naju časti z UTMB malico. Čeprav so izjemno strogi z odmerjanjem porcij, se oba najeva. Na sejmišču ne najdeva nič, kar bi naju zanimalo, Ivija tudi ne najdeva, da bi mu stisnila roko ob novem uspehu (2. mesto!). Odpeljeva se mimo Aoste v Etroubles. V kamp s toplo vodo in hladnim pivom. In z nič kaj dosti romantike, ki sva jo vajena iz Bodengo Rangeta. Hrup … povsod nekaj šumi. V kopalnici zračnik, v baru hladilnik, prek celega kempa ventilator kuhinjskega zračnika sosednjega hotela. Bolj mi je jasno, zakaj nama je obe noči zaračunal v naprej.