Metla

Radovljica > Završnica, 21. september 2024 — 55 km, 2000 vm, 12,5 h

Navdušenju Drejka Teama se preprosto ne moreš upreti. O čudoviti izkušnji pometanja na trail tekih govorijo s takim žarom, da je bilo le vprašanje časa, kdaj se bova z Buddyjem podala v novo avanturo. Vabilo je prišlo ravno ob pravem času, v obdobju mrtve sezone in v točki, ko najina tekaška kariera ni najbolj stabilna. Profesor Debevčeva je rekla le: “To je to! Pri Tomiju vedno vse štima!” in tako sva zgrabila priložnost. Prireditve postajajo vse večje, njihovi proračuni gredo v stotisoče, in vprašanje je, koliko časa bodo prostovoljci delo metel sploh še lahko opravljali brezplačno.

Slovenska trail scena je ena velika družina in čeprav je na tekmi prijavljenih bolj malo tekaških kameradov (zdi se, kot da nihče, ki je bil že kdaj na tem teku, nima želje priti še enkrat), je Radovljiška štartna arena polna znanih obrazov. Videti je, da se radi družimo, še posebej stari obrazi. Morda se ne moremo več gnati na polno čez planine, še vedno pa v naših srcih tli nekaj trail ognja. Pleh godba in folkloristi so opravili svoje, v zadnjih minutah pred štartom glasba vse glasneje buči iz zvočnikov in dviguje dlake na hrbtu. Skoraj mi je žal, da na najini štartni številki ni številke, ampak napis: METLA. Spomnim se, da sem na Pušeljcu nosil po progi čisto pravo metlo. Romantika Podbrda je nekaj posebnega.

Že na tretjem kilometru se izgubiva. Kar naenkrat ob poti ni več zastavic. Kako je mogoče, da sva zgrešila pot!? Ne, nisva. Nad brvjo so zastavice preprosto izginile. Trenutek je prav filmsko grozljiv. Kdo je bil? Osumljenec 1: Fotograf nad brvjo? Osumljenec 2: Momljajoči tip v svetlečem površniku pred brvjo, je sploh bil varnostnik? Morda je na delu spet gorenjska črna roka, ki svojim protirevolucionarnim dejanjem dodaja še razdiranje označenih poti na trail tekih?! Vajena sva nočnih izletov, pa je vseeno nekaj nelagodja. Neverjetno je, kako pomirjujoče deluje pogled na zastavice, ko sva jih nekaj sto metrov naprej spet zagledala. Kot da naju varujejo pred vsem slabim, kar se v samotni črni noči sredi gozda lahko zgodi.

Vleče se mi. Ura se je zataknila in kilometri se ne premikajo nikamor. Težka torba z zastavicami na ramenu me vleče navzdol. Že po dveh urah imam vsega dovolj. Ko začne utripati baterija in napoveduje skorajšnjo zatemnitev, mi je skoraj žal, da imam v žepu rezervo. Lahko bi šla spat in nadaljevala jutri. Poskušam se potolažiti s hrano. Prvi sendvič je bil še kar v redu. Odvijem drugega, ugriznem, in ugotovim, da je vsa fila padla na drugo stran. Vendar ne … tudi tam je ni. Na ovitku piše: Sendvič zelenjavni šolski. Razmišljam o dveh teorijah: bodisi je ta revščina del programa mesnega lobija pri preobrazbi otrok v pravoverne mesojedce, bodisi nekdo duhovito komentira stanje šolstva. Vzamem ga domov za podrobnejšo analizo. Občudujem domišljijo tistega, ki je za opis sestavin tega sendviča porabil petnajst vrstic drobnega tiska.

Klara Bajec trdi, da je njena glava povsem netekmovalna, da ji je na tekmah vseeno, katera po vrsti pride v cilj, da so vse njene zmage na dolgoprogaških tekmovanjih malodane naključje. Ta ista oseba zdaj z mano tekmuje v nabiranju zastavic in trakov ob poti. Ne glede na to, kako sva zmenjena — ali da ‘eden nabira zastavice, drugi trake’, ali pa da ‘eden z leve, drugi z desne’, vsakič znova se zapodi pred mene, kot da je pomembno, kdo bo imel bolj polno torbo. Saj bi mi bilo vseeno, če ne bi ob tem pričakovala, da se tudi pri ‘njenih’ trakcih ustavim in čakam. Zaradi neprestanih postankov ne ujamem ritma in najina hoja postane skoraj tako mučna kot sprehajanje mimo izložb trgovin.

Tomi iz centralne poskrbi, da naju na okrepah počakajo, čeprav sva debelo uro za zadnjim tekmovalcem. Sredi noči naju prijazno pokličejo in vprašajo, kaj si želiva. Vedno rečem palačinke. Na začetku se mi zdi duhovito, iz postaje v postajo pa to izpade vse bolj ciničen komentar. Izkazalo se je, da je na prvih nekaj okrepah hrane zmanjkalo še preden je prišel zadnji tekmovalec. Zdi se mi neverjetno, saj to ni prva izvedba te prireditve, organizator bi moral biti bolj izkušen. Pravzaprav je nezaslišano. Prvo, ker je bila štartnina precej visoka in bi pričakoval temu primerno ponudbo. Še bolj pa zaradi prostovoljcev, ki darujejo svoj čas in dobro voljo, v zameno pa dobijo razočaranje in upravičeno jezo tekmovalcev.

To ni nič neobičajnega, so mi kasneje razložile bolj izkušene metle. Prvih nekaj deset tekačev teče na čas in bodisi ne jedo sploh, bodisi jim hrano pripravi osebna ekipa. Ostali pridejo na ‘by UTMB’ prireditve, da bi nabrali kamne za žreb, in so na nek način prisiljeni sodelovati, ne glede na kvaliteto organizacije. Buddy jih imenuje Kremenčkovi, in to me spravi v boljšo voljo.
‘Bosta čokolado? Za vaju jo vozim naokrog,’ ponudi šofer kombija, ki pospravlja okrepe. Tomi pošilja. Noč postane še lepša. ‘Briga naju! Kaj nama mar?” Dovolj je lepih trailov, ki jih lahko odtečeva brez kamnov v žepu.

Ali je pomagala čokolada, ali romantično nežna meglica nad kotlino, gotovo vsaj malo svetla luna na jasnem nebu in spomin na obletnico Bovškega maratona — noč je postala lepa. Vse bolj čutim energijo Drejk na misiji. Razdrte vlake niso več tako zoprne in makadami ne več tako dolgi. Fajn nama je. Malo se kregava, malo kuham mulo, pa se spet pobotava in v pogovorih rešujeva svet. Na primer, kako omogočiti malčkom v vrtcih več gibanja. Žalostno je, da že v zgodnjem otroštvu preveč časa preživijo na stolih za mizo. Sedenje kot sredstvo umirjanja. Klara svoje otroke lahko pelje v gozd, a kako več naravnega gibanja vgraditi v sistem vrtčevske vzgoje in za to navdušiti čim več vzgojiteljic in staršev?

V Zaki naju pričaka nov dan in vonj po sveže pečenem kruhu iz merkatorja. Prezgodnja sva za četrt ure, ni še odprto. Lakoto nama prežene Mojčina kava na Ježkovi okrepčevalnici, in takoj je lažje. Poti postajajo bolj gladke, oznake so postavljene na redko, manj je ustavljanja in lahko celo malo potečeva, da sprostiva zategnjeno telo. Razgledi po gorenjski pokrajini so na meji kiča. Nismo sicer v osrčju Julijskih Alp, ampak ajde. Sploh nama je všeč pogled na Karavanke, ker je tam pod njimi naslednja postaja, kjer metlo predava naslednjemu paru.

Postaja je v Žirovnici, a dvorana stoji za tablo Zabreznica. Završnica bi bila bolj primerno ime za konec najine današnje čistilne akcije, ampak je tudi tako v redu. Samo da je konec.