Majstorska cesta

30 oktober 2025

Čeprav jim nismo rekli krompirjeve, so bile jesenske počitnice zame vedno povezane z obveznostmi. Družinsko smo hodili na pokopališča in se prezebli jezili na župnika, češ da zamuja, pa čeprav je vedno prišel ob isti uri. Pri mami smo za nagrado pobrali jesenske pridelke z domače njive.
V naslednji družini sem proste dneve na začetku novembra običajno trošil za pripravo božične izdaje Prostočasnika.
Tudi letos se je zdelo, da bi ekstra prost dan prišel prav — za delo na gradbišču.

‘Za četrtek sem vzela dopust, za štiri dni bi šla na morje. Greš zraven?’ Buddy je čisto v drugem filmu. Poskušam obrzdat svoj instiktivni odziv popizditisa. Treniram ponižnost, v situacijah poskušam poiskati pozitivne stvari. Zakaj si ne bi štel kot privilegij, da sem prvi na seznamu povabljenih? Spustim kladivo in brusilko iz rok in grem iskat kopalke da jih vržem v torbo. Čisto zares letos še nisem bil na morju. Sploh pa se ne spodobi, da za praznike ropotam po vasi.

Razlog, da se kdaj upiram prostim dnevom, je tudi to, da budilka zvoni še bolj zgodaj kot na delovne dni. Mesto zapustiva v trdi temi in krvavo rdeče oblake zore doživiva tik pred Črnomljom. V malo tolažbo mi je mala svetlobna kačica, ki se vije po sosednjem bregu. Vlak Ljubljana > Črnomelj. Potniki na njem so vstali še nekaj ur pred nama. Čeprav v vaških obcestnih kafičih že svetijo luči skozi odprta vrata, se ne ustaviva za kavo. Ko je v kokpitu, Buddy težko pritisne na zavoro. Bumerang prifrči nazaj pri Plitvičkih jezerih, ko ji glava omahne in tam lahko prevzamem volan.

Kadar zaradi vetra zaprejo predor Svetega Roka in pločevinasta kača zavije z avtoceste na magistralo za Obrovac, je tragedija za vse, ki bi radi čim prej v morje namočili svoje pregreto telo. Midva zavijeva na Sveti Rok prostovoljno in tam poiščeva Majstorsko cesto. Z njo so leta 1832 preko Malog Alana na Velebitu povezali severno in južno Hrvaško ter Dalmacijo trdneje priklopili Habsburški monarhiji.

Buddy skoči iz avta, zakliče: ‘Se vidiva!’ in odfrči. Barve jesensko pordele bukve jo navduši, pogled na sive skale pa jo spravi v ekstazo. Ko med številnimi obeležji padlih vitezov v bitki vseh bitk le najdem prehod za velikim zidom, ki na Pragu ščiti cesto pred orkansko burjo, parkiram avto in tečem za njo na Tulove grede.

Nad nama nekje v megli plapola zastava. Do morava prek nepričakovano zahtevnih prehodov. Skala je mokra in spolzka in Buddy se ustavi. Ne počuti se varno na svojih podplatih. Zatrem interno filozofsko debato o tem, kaj je prav in kaj se spodobi.
Bolj iz trme kot iz poguma ogledujem oprimke in jih ocenim kot dovolj trdne. SMS obvestilo zagotavlja, da je zavarovanje vklopljeno. In se grem preizkusit. Ravno prav tehnično za trening fokusa.

Mojstrovska cesta je dobila ime po mojstrski izvedbi. Teren prek Velebitski skal je bil zahteven in izvedba draga celo za Dunajski cesarski dvor. Projektant je padel v nemilost, avstrijski cesar Franz pa si je v hvaležnost uspešnemu zaključku postavil cerkev in jo posvetil soimenjaku svetemu Franju. Tega nisem vedel. Objekt je tako netipičen, da sem jo obsodil kot postmodernistično nakazo. Povsem neimpresionirana izkoristiva zaklon pred vetrom in na njenih stopnicah spijeva kavo.

Razmišljam o krompirjevih počitnicah. Imeti krompir pomeni imeti srečo. Sreča je, da lahko greš na krompirjeve počitnice.