Ljubljanski maraton 2019

24. Ljubljanski maraton, 27. oktober 2019 — 42 km, 4 h 19’

Vem, kako grdo bi zarenčala Bejbi, ko bi zaslišala moje odzračevanje. Ne ve, kako mučno je teč z vampom, v katerem se pretakajo plini. Zdaj je ni zraven in na dolgem odseku mimo Rakovnika smo tekači že precej razredčeni, dovolj bo, da se umaknem na oddaljen rob ceste. Sploh pa, itak me nihče ne pozna, tekači pa medsebojno razumemo tovrstne tegobe.

‘O, živjo, Tadej!’ zaslišim ženski glas takoj po olajšanju. O, Madona! V zadregi pogledam čez ramo. Ana. Kaj naj zdaj? Zamomljam opravičilo in previdno začnem pogovor. Je vroče, a ne? Kako ti gre? Prvič na maratonu? Pogumna punca. Prava Amfibijka. Svetujem ji, naj ne hiti preveč, saj za maraton velja, da dlje kot traja, dlje uživaš. Zdi se mi, da to ni ravno nasvet, ki si ga je v tem trenutku želela slišat.

’Mali lažovi! Tako mali, pa več lažu! Nismo prav daleč čez polovico cele dolžine. Res še ni čas za vzpodbujanje v slogu Dejmo stisn’t, samo še malo! Komentar je izrečen v šali, v težkih trenutkih pride prav karkoli, tudi nepotrebna jeza, da vsaj malo zamoti glavo. Barjanski del mesta maratona še ni vzel za svojega in navijačev je malo, zato dolge cestne ravnine izgledajo še daljše. Še najbolj zabaven je pogled na kolone avtomobilov, ki na križiščih jezno čakajo, da odtečemo mimo.

Skupaj s polovičkarji je traso zapustilo tudi bučno navijaško vzdušje. Odkrito priznam, to je gotovo eden izmed glavnih razlogov, da se vsakič znova podam na Ljubljanske ulice, čeprav asfalta za tek ne maram. V primerjavi z Berlinom je publika zadržana (vsa čast izjemam, špalirju zastav na Vodnikovi v Dravljah!).

A vendar se vsako leto opogumi več glasbenikov, ki nam ob poti navijajo ritem. Ravno v Mostecu zaslišim Hendrixove rife s stratocastra, ob katerih mi usta potegne do ušes. Lahko bi bil moj sin, pomislim, na kitaro žaga divje metalske rife, dovolj dobro, da bi nas tekače pognalo še za kak kilometer naprej. A kaj, ko si ne vzame časa … bolj mu je pomemben prenos prvega veleslaloma sezone.

Tečem s telefonom v roki. Maraton in fotografiranje sta zame neločljivo povezana že od nekdaj. Slikam vse po vrsti: tekače, navijače, obcestne veseljake, pleh godbe. Pa gradbene dosežke mestne uprave: žerjave, prodajne panoje, nove fasade, sveže črte na asfaltu. Kakšen privilegij, tale izlet po izpraznjenih cestah glavnega mesta! Navijači vzklikajo, naj hitreje tečem, meni se ne mudi nikamor. Zame je danes dan za nabiranje selfijev.

Gledam proti Kamniškim alpam in pomislim, da sem včeraj občudoval Julijce. Kakšni dnevi! Ko obrnemo proti jugu, se postavim na sredo ceste, pod nogami začutim debelo nanešeno belo črto med pasovi in zaprem oči. Topli žarki prijaznega sonca mi oblivajo obraz. Mmmm …, kar čutim, kako se mi D vitamin nabira v kajži za ozimnico.

Vem, da me bo vsak vprašal po času, ki sem ga rabil od štarta do cilja. Le kaj jim bo ta številka? Me bodo primerjali s Kipčogetom? Ni mi mar. Poznam jih nekaj, ki mi bodo čestitali za vsako minuto, preživeto na progi. Tudi Egonu, katerega številko nosim, je vseeno. V cilj prihajam skupaj z drugimi veseljaki, z avanturisti v zadnjih vzdihljajih, z žilavimi posušenimi starci. Ob ciljni ravnini Amfibijci bučno navijajo zame. Kolikor jih poznam, so se že zdavnaj splaknili s pivom. V cilju pa še zadnji selfi, s fantkom, ki mi okoli vratu obesi medaljo.

Uro in pol kasneje sonce nad Triglavom z zadnjimi žarki barva nebo v oranžno. Kamniške in Karavanke so v paleti vijoličnih gradientov. Nasproti mi vozi dolga kolona tistih, ki so pred maratonom pobegnili na Gorenjsko. Do takrat, ko se bom vračal, se bo spraznilo, se tolažim.

Peljem se k Mateju pod Pokljuko po najboljša drva. Maratoni gor ali dol, čez dva dni bodo sonce prekrili mrzli zimski oblaki, prišel je čas za zapeček. To je to kar se D vitamina tiče za letošnjo ozimnico.