Lago della Piodella

Torek, 15, julij 2025

Lago di Como

Como je gladek kot olje. Ko bi vsaj malo pihnilo! … mika me preverit, ali še znam srfat. Zaplavava v jutranjem miru skoraj prazne plaže. Na prstih imam zoprn občutek — je to maščoba od motornega olja ali od sončne kreme? Preden primem v roko kitaro, si grem umit roke z milom. Mimo naju tekajo navsezgodnji džogerji in sprehajalci psov. Kakce poberejo s trave, za lulanje se ne zmenijo. Pa tudi zame ne. Kariera uličnega glasbenika s klobukom, v katerem se nabere drobiž za večerno pivo, je še daleč. Sva se že odločila. Ležanje na plaži ni za naju.

Chiavenne

Buddy navigira do Chiavenne. Nikoli še nisem slišal za to mesto. Sprehod po opoldansko izumrlem starem mestnem jedru z dželatom. Dve jutranji kavi mi napolnita mehur in med iskanjem primernega prostora za odrešitev se znajdeva na robu mesta v gozdu, na učni poti o ledeniških pojavih. Kot dva osnovnošolska piflarja narediva ta velik krog in prebereva vse table. Sredi parka ledeniških fenomenov se zlekneva prek skal in preveriva, kako na gladko so ledeniki zbrusili skalo. Šolske sezone je konec in družine so ob tej uri na kosilu. Nobeden naju ne zmoti.

Bodengo Ranget

Nad Chiavenno se strmo dvigajo visoki hribi in zaradi nekaj dnevne suše pohajanja bleknem, da bi pa šel tja gor. Buddy takoj najde kemp z oceno 4,9 po ugodni ceni. Daleč gor v hribu na samem, zbite lesene kolibe in kamnite mize. Kot pri Kremenčkovih, ugotovi Buddy. Parcele v terasah ena nad drugo nudijo veličastne razglede na dolino. Čisto nekaj drugega kot natrpani plažni kempi ob Comu. Takoj se odrečeva planu, ki sva ga prej v mestu skovala s točajem v piceriji in se prepustiva vabilu planinam proti Švicarski meji na tej strani doline.

Sreda 16. julij 2025

Lago della Piodella

11 h, 25 km, 2200 vm

Srečo imava, da sva dovolj radovedna, da se lahko sprehajava po učni poti za šolarje, in obenem dovolj kondicije, da se greva sprehajat v resne planine. To nama daje prostor za spontane odločitve. Včasih s tem spraviva kakšnega lokalca ob živce. Silvano nama predlaga možnost za dva izleta, vsakega v svojo dolino. Buddy kar na hitro ta dva izleta poveže skupaj v krožno pot. Potem pa to pot še ofseta, na ven v daljši krog in navzgor iz doline na greben. Tega dokaj netaktno ne naredi v intimi, temveč kar vpričo zaprepadenega sogovornika.

S ceste zavijeva na lepo molatjero, sestavljeno iz pokonci postavljenih ploščatih kamnov, kot vodoravno sestavljen zid. Izgleda trdno, stalo bo za zmeraj. Prva planina je Orlo, druga Cermine, kjer je konec ceste. Obe planini sta sedaj vikend naselji. Trideset let prenove, se pohvali gospa. Čez okna v nadstropju se sušijo pernice, kakor je v teh krajih navada. Preizkusiva veliko gugalnico in se odžejava iz štirne. Te so povsod in voda je — jasno — izvrstna. Za nama lajata dva border colija. ‘Takega ne bova imela, to bitje rabi preveč gibanja.’ Zakaj ne, jaz sem enega takega vajen?!

Planina Cime ni dostopna z avtom in zato tudi manj prenovljena. Je pa najbolj slikovita, postavljena na grebensko jaso z veličastno gorsko sceno v ozadju. Popolnoma okrogla kapela in malo stran postavljen zvonik, oba ometana in na sveže prebeljena Od planine Cime naprej pot ni več tlakovana in pokošena. Usekava jo malo po svoje prek ne-nevarnega, ampak še kar zahtevnega terena. Iskanje poti mi gre kar dobro. Pot pride in izgine, vsake toliko srečava kamnitega možica za vzpodbudo.

Kravji zvonci, ki se oglašajo iz nasprotnega brega ogromnega amfiteatra, nama dajejo nekaj namišljene varnosti, da morda le nisva povsem izgubljena sredi planin. Saj hiše, mimo katerih hodiva, izgledajo, kot da že dolgo niso gostile človeka. Belo rdeče poljske zastavice pustiva za seboj in nadaljujeva po zahtevnejši visoki poti, označeni z belo modrimi zastavicami. Ne morem se odločit, ali so finske ali grške. Na šverc v nahrbtniku prinesem lonček kuhaj. Buddy prizna, da še tako redka kava sredi planin prekaša najboljši espresso v dolini.

Anže mi je priskrbel nove copate, Altra Olympus 275. Gromozanski čevlji, nekaj povsem drugega od tistega, kar sem nosil do sedaj. Odebeljen podplat z dvignjeno peto, ojačitev za prste, nogavička, ki preprečuje vstop kamenčkom. Dovolj prostora za moje široke tace, razvajene od bose hoje, podplat, ki se drži skale kot gamsov parkelj. Najbolj pomembno: pete so na koncu dneve veliko manj boleče. Izgleda, da se bom moral na stara leta sprijazniti z ortopedskimi čevlji.

Čez greben na sedlu močno piha. Pot do bližnjega vrha se zdi tvegana in ni več razloga, da vztrajava na visoki poti. V levo nagnjenega brega imam tudi že poln kufer. Spustim se do skal in prečkam kotanjo s poskakovanjem z ene na drugo. Kot žabice, ki pred mano skačejo v alpske luže. ‘Zakaj jaz nobene ne vidim?’ se pritoži Buddy. Žabice so pač nore name.

Z vriskanjem prvabim celo čredo koz in ena se prav zaljubi vame. Odganjam jo na vse možne načine, pa nama vztrajno sledi, za njo pa mladiček in cela čreda. Šele v četrtem poskusu jo napodim nazaj na goro. Le kaj bi rekel pastir, če bi mu koze privedla v dolino? Po nekaj poskusih iskanja grebenske poti obupava in se spustiva na pot po sredi doline. Najin krog zaključiva po enajstih urah s skokom v čisto pravi tolmun. Vrhunsko.

Četrtek 17. julij

Pisarna

Ob osmih zjutraj grem v pisarno in se priklopim na internet. Teamsi mi sporočajo:‘Strašansko nam je žal, ampak nujno te rabimo.’ Čez dan naberem deset delovnih ur. Buddy gre pohajat sama, raziskovat brezpotja na sosednjem hribu. Vrne se po devetih urah. Dobro nalaga višince in kilometre v svoje nogice. UTMB ji ne bo delal preglavic.

Petek 18. julij

Dolina Bodengo

Ko najdeva izposojeno karto in jo vrneva na recepcijo, je dan lepši. Sprehodiva se do vasice na drugi strani kanjona. Lepo urejene hiše, na novo pozidane in ometane. Pokošena trava, ograje, satelitske antene. Mogočna drevesa okvirjajo razgled iz cerkve na gručo hiš pod njo in na planine na nasprotnem bregu, ki sva jih prehodila pred dvemi dnevi. Kava. Nato spust v kanjon in kopanje v mrzlem tolmunu. Martinčkanje na gladki skali. Nabiranje zlatih kamnov za domov. Švicarji, ki priplavajo iz vode, povedo, da je v Bodengo dolini res dober kanjoning, 10/10. Vključno s skoki v tolmune s 15 metrov visokih skal. OK, mogoče pa ne bi šel probat.