Izleti,  Planine,  Tek

Krasji vrh, Sabotin

Kobarid

Pred nama je najtežji vikend, veliki finale jesenskih priprav na Iper. Kraljevska dolžina z nekaj jurji višincev, opravljeno ponoči. Že v kopnem dovolj velik izziv. Otročje naivno sem upal, da se je vremenski fenomen sneženja uklonil imenu Primorska (in ignoriral pridevnik Severna) in da se bova s pobegom v Soško dolino izognila tej mrzli nevšečnosti. A tudi dolina Soče nad Tolminom me pričaka odeta v belino sveže napadlega snega. Anna v hostlu pravi, da v sedmih letih, od kar živi v Kobaridu, še ni doživela toliko snega. Sneg je povsod. Vsa pokrajina je v belem.

Ko odprem vrata toplega avta, me spreleti, da se tega zoprnega občutka ob izstopu iz toplega zavetja ne bom nikoli znebil. Vsakokrat se me polasti strah pred odrivom od pomola in spusta v temno globino mrzle pokrajine. Zavem se ranljivosti nežnega mehurčka, v katerem imam namen preživeti noč: tanek tekaški dres, snop naglavne lučke in skromna zaloge hrane, vode in prve pomoči v malem nahrbtniku. Kljub temu, da sem že opravil nekaj zimskih nočnih izletov, me v trenutkih štarta vedno znova preizkuša skušnjava pobega v zavetje tople postelje.
‘Bova že,’ reče Klara. Tista punca, ki je šla prvič na sto milj dolg trail z vrečko žele medvedkov in zmagala. Jaz nisem te sorte avanturist. Komentar iz njenih ust me niti malo ne pomiri.

Krasji vrh

Petek, 10. december 2022 — 9 h 20’, 32 km, 2520 vm

Greva čisto zares v ta nočni mraz? S Klaro se obirava. Trikrat preloživa opremo in hrano iz torbe v nahrbtnike in spet nazaj, eden drugemu špegava pod roke, kaj kdo pakira. Nahrbtnik je vedno premajhen za vse, kar bi imel s seboj, in vedno pretežek za nosit na ramah. Kako zelo mraz bo na vrhu? Dodatna obleka za veter, nekaj hrane in voda, najtežji del tovora. Končno se spraviva v avto in zapeljeva v Magozd zraven Drežniških raven. Pustim ga na točki, ki je najbližja poti krožne pentlje, po kateri se bova vračala z gore. Prav nama pride kot okrepna postaja na polovici današnje poti. Devet zvečer je.

Trema in strah pred nočnim mrazom izpuhti po stotih metrih hoje. Gibanje naju segreje na delovno temperaturo in od takrat naprej zebe le še občasno v prste na rokah. Sneg se z višino spreminja iz tanke hrustljavo zmrznjene skorje v vse debelejšo plast suhega celca, ki se nama vdira do kolen. Hvaležna sva stopinjam, ki nama kažejo pot skozi zimsko idilo zasneženega gozda. Prav bi prišle krplj, a jih nimava. Proti vrhu so koraki vse težji. Na razpihanem grebenu poskakujeva prek šopov trave in se izogibava globokim luknjastim pastem okoli skal, ki nogo pogoltnejo vse do pasu. Na vrhu hitro užijeva vetrovno leden razgled v zvezdno nebo nad razsvetljeno dolino. Ura je polnoč.

Načrtovano nadaljevanje od Krasjega vrha naprej po grebenu odpade. Izgleda prenevarno in ni sledi, ki bi vodila v tisto smer. Do avta se vrneva po isti poti. Malica pri avtu in prijaznejša temperatura v dolini nama vrne voljo za nadaljevanje. Občasno pogledam na uro, po nekem naključju ravno okoli polne ure. Vsako posebej praznujeva z mini obredom. Po štirih urah in pol je prva polovica današnjega programa oddelana. Spustiva se do Soče in se zaženeva v breg na nasprotni strani v smeri Stola nad Kobaridom.

V kopnem bi do tja potrebovala tri do štiri ure hoje, in vsake toliko se prikrade misel, da bi bila prava trofeja, ko bi na vrhu Stola pričakala sončni vzhod. A pot je shojena manj, kot sva pričakovala. Z nadmorsko višino je sled vse ožja in vse globlja, dokler človekove stopinje dokončno ne izginejo in ostanejo le še sledi parkljev. Premikava se po polžje. Vsak korak posebej se vdre, vsaj do kolena, pogosto je težko izpuliti copat izpod vej pod plastjo snega. Gamaše so se že zdavnaj zavihale in zavrtele okoli nog. Stopala so v ledenem oklepu. Nisem toliko utrujen, kot naveličan počasnega napredovanja. Ob pol petih zjutraj obrneva navzdol.

Uro kasneje tečeva skozi Kobarid, — ne da bi trznila — mimo tople postelje v hostlu. Trdno odločena, da greva po avto gor do Magozda. Zmaga volje. V dobri formi sva.

Robidišče

Sobota, 11. december 2021 — 1 h 25’, 7 km

V hostel se vrneva ob pol sedmih, devet in pol ur kasneje. Tuširanje, pospravljanje stvari, sušenje oblek. Čaj in kava. Prestavljanje avta na zunanje parkirišče. Postopanje po trgovini z megleno glavo in počasno nabiranje za zajtrk, za večerjo, za jutri. Veliko vrečko hrane obesiva na vejo ob cesti in greva občudovat zasnežen Krasji vrh, na katerem sva ponoči stala. Lep sončen dan naju potegne do Idrskega. Veliko čvekava, kar tako, malo utrujena, nič razbolela. Res sva v dobri formi.

Počasen zajtrk: tolminski sir, avokado, kruh, jabolčni zavitek s sladoledom. Pogovor z lastniki hostla za sosednjo mizo — dolgčas jima je. Ko se le izvlečeva iz jedilnice, greva spat z nastavljenim alarmom. Nočeva zapraviti dneva za spanje. Čez uro in pol se peljeva proti Robidišču, najbolj zahodnemu zaselku v državi. Le osem stalnih prebivalcev živi v zaselku. Mrtva sezona je, pravi gostilničar. Zaradi covida ni Italijanov, zaradi snega pa tudi ne Slovencev.
Ure nama tečejo počasi, v blokih po dve uri. Dan je radodaren s čudovitimi razgledi na Stol. Ob povratku Krn zažari v večernem soncu. Klara gre počivat v sobo, jaz se kratkočasim v jedilnici: solata, kruh, bučna juha. Pa sladoled z vročimi jagodami in frondike. Dve budni uri več. Kar se basanja s hrano tiče, dve uri preveč.

Sabotin

Nedelja, 12. december 2021 — 5 h 30’, 18 km, 2055 vm

Nedeljsko lenobno pakiranje in zajtrk brez kave: jabolko, polenta s Tolminskim sirom. Klara poje dve žlici, jaz vse ostalo. Pa še ostanek bučne juhe od včeraj za povrh. Vsaj kruhu se danes odrečem, ker sem včeraj izbral prav slabo štruco.
Barbara ni zadovoljna z najinim včerajšnjim treningom: premalo višincev. Nič ne pomaga izgovarjanje, da sva z vsakim korakom, ki se nama je v globokem snegu vdrl, naredila še ekstra četrt metra višinske razlike. Za nedeljo nama naloži izlet s strmimi dva tisoč višinci.

Ampak, kam naj greva?! Povsod ta jebeni sneg. Kičasto sončen zimski dan brez oblačka na nebu gor ali dol, nič me ne mika še en dan mokrih čevljev. Domačini povedo, da od Tolmina navzdol navadno ni snega. Odločiva se za hrib nad Solkanom, verjetno edinim omembe vrednim kucljem v državi, ki je v tem času brez snega. Naskočiva ga po najbolj strmi poti čez melišče in v eni uri sva pri Svetem Valentinu. A Klari po prvem vzponu zmanjka energije in gre v avto spat. Kar se včerajšnjih dveh večernih ur tiče, se reklo ‘Span’c je boljš kot žgan’c’ zanjo ni izšlo. Jaz medtem — na čokoladice in ensure — evforično tekam gor in dol še naslednje štiri ure in pol. In ker Sabotin ni nek visok hrib, moram za dva tisoč višincev do vrha šestkrat.

Počitek

Ponedeljek, 13. december 2021

Intenzivno polnenje telesa s hrano je neizbežno samo podaljšalo za en dan. V ponedeljek navsezgodaj dopoldne pobere tudi mene. Mrzlica se stopnjuje do popoldne, ko namerim 38,8 ºC. Spim ali zlivam vase lipov čaj z medom in limono. Na srečo ni covid, le utrujenost. Čas za počitek.
Dober tajming, pravzaprav. Opravila sva celoten plan dolgih tekov, intervalnih mučenj, planinskih pohodov in vseh možnih drugih oblik gibanja. Tudi najtežji vikend je za nama in do Ipra naju čaka le še lahko vrtenje nog in nabiranje rezervne tolšče. Ta prijeten del Barbarinega plana.