Knap Trail 2025

Trbovlje, 4. januar 2025 — 6 h 35’, 50 km, 2700 vm

Žiga X mi ne da priložnosti za umik. Ko sem na odru, me prek mikrofona pozove, naj čimprej napišem poročilo o današnjem Knap trailu, da bo jutri za čtivo ob nedeljski jutranji kavici. Po eni strani — zakaj ne, saj ni treba, da je vsak post kandidat za Pulitzerjevo nagrado. Po drugi strani pa — kaj je za napisat že stotič o neki relativno dolgočasni stvari, teku, prestavljanju ene noge pred drugo? Ni težko. Za nami je en čudovit dan v Trbovlih.

Na prvi tek v novem koledarskem letu pride kar močna amfibijska zasedba. Prišlo bi jih še več, pa so predolgo oklevali. Knap trail je tako priljubljen tek, da vedno razprodajo vse številke že precej v naprej. Različne razdalje imajo različne ure štartov. Najin je ob sedmih. To pomeni vstajanje ob štirih zjutraj. Izgovor, da sem lahko včera šel v posteljo ob devetih zvečer. Krasni prazniki!

Zimski teki so zafrknjeni glede izbire obleke. Zjutraj je mraz, čez dan se segreje. Na sončni strani bolj, na senčni manj. Na vrhu brega je hladneje kot v dolini. Razen, če ni inverzija. Najhujši mraz tekačem povzroča veter. Že pri teku v prste na rokah zebe veliko bolj kot med hojo. V jutranjem mraku po štartnem prostoru opazujemo drug drugega: eni zaviti v kape, rute, bufe, anorake, drugi kažejo gole noge v kratkih hlačah. Dve tanki volneni majici in tanek flis je kombinacija, v kateri pridem udobno od štarta do cilja.

Dela se lep sončen dan. Z višine gledamo v kopreno megle, ki zapira doline. Grebeni, ki gledajo iz njih, so poprhani s svežim snegom. Nekateri so že oranžkasti, ko jih dosežejo sončni žarki. Megla, polmrak, sneg, razgledi, tekači z lučkami na glavah — veliko elementov za fotogenično sceno. Iz žepa potegnem telefon in naredim sliko, dve, nato telefon umre. Baterija je kapitulirala že na prvem bregu. Tudi letos ne bo nič s fotografijami. Lani dež, letos mraz.

Vse težave, ki me zadnje čase tarejo, se na tekmi potuhnejo, še iz nosa mi ne teče več. Kar dobro mi gre. Klara in Tjaša sta malo za mano, tečem v skupini z Evo. To se mi zdi kar uspeh. Dokler traja. Na polovici noge otrdijo in na dolgi senčni tekaški prečki se začne trpljenje. Petindvajset kilometrov vzdržljivosti, to je moja trenutna natreniranost. Nimam težav z zadihanostjo, bolijo me mišice na nogah. Pozna se mi, da v njih ni dovolj kilometrov treninga.

Vse gre laže, ko na zadnjem spustu dohitim Zalo, ki zaključuje tridesetko. Ni mi treba več odrivati temnih misli z raznimi tehnikami v samotnem borbanju samim s seboj, zdaj gre preprosto za ponos, da zdržim do konca. Skupaj pritečeva v cilj. X mi grozi, da slika na ciljni črti mojemu Buddyju morda ne bo preveč všeč, potem se potegne nazaj, ko najde podobnost med priimkoma obeh punc.

Udeležencev v kategoriji seniorjev na najdaljši razdalji ni bilo zelo veliko. Najbrž zato, ker stare kosti ne ljubijo mraza. Spet mi uspe priteči prvi v cilj, tako kot lani. Na oder bom šel. Malo je treme, pa se pogledam in ugotovim, da imam na sebi tudi isto jopico kot lani. Dober razlog, da oblečem hoodie iz darilne vrečke organizatorja. V redu je, po mojem mnenju med najboljšimi dizajni športnih prireditev. Preprosto, v kontekstu, všečno, prepoznavno. Še knoflce so bile barvi štartne številke. Pozornost na detajlih, ki pove veliko o tem, koliko sebe vloži organizator v izkušnjo tekmovalcev.

Kaj pa Corsa della bora, vpraša Žiga X, še obstaja? Ha, ha, ha! Kdo bi še razmišljal o neki italijanski prireditvi, ki je najbolj diametralno nasprotje Knapa?! V Trbovljah je dobra organizacija, srčnost prostovoljcev, dobra hrana na progi za vse, tudi za metlo. Nenazadnje: zabaven in duhovit napovedovalec. 🙂
Knap Trail je najboljša otvoritev sezone. Lahko samo držimo pesti, da jo bosta Anja in Iztok pripravila tudi naslednjo leto.

Fotografije (tudi): Tjaša. Hvala!