Skoči na vsebino

Ken Domon

V Sakati sva dva dni. Spanje na preozki postelji za dva, dolg včerajšnji izlet na Gassan, sedmi dan potovanja. Lenobno se potikava naokoli. Gejše danes ne plešejo. Muzej je zaprt. Razgreto mestno središče je izumrlo. Še ena kava iz avtomata. Plaža se odpre jutri, na dan oceanov. Bo jutri voda kaj bolj čista? Nič kaj vabljiva ni rjava pena, ki jo valovi nosijo sem in tja ob obali. Na mivki razgrnem deko in zadremam. Punči nabira školjke. Sama sva na kilometre dolgi plaži. Potem se greva osvežit v kristalno čist potok, ki izvira izpod mini Fudžija, lokalnega ognjenika. Prazne trebuhe napolniva z rezanci. Z dvojno velikostjo ramena, ki nama ga ponudijo za isto ceno. Potovalni režim dveh obrokov na dan in nekaj prigrizkov.

Zvečer se najin gostitelj Sato ne brani viskija. On časti led, midva tekočino, ki mu razveže jezik. Kaj vse leži temu človeku na duši! Izkušnja mešanega zakona s katoličanko, ki mu je pobegnila na Novo Zelandijo. Propadla kariera trgovca z umetninami med ekonomsko krizo pred desetletji. Jezi se na generacijo starcev, ki si ne dovoli vzeti privilegijev in mladim ne dajo priložnosti. Jezi se na mladino, ki ni pripravljena delati ekstra ur za korporacijo. Jezi se nad izseljevanjem podeželja, nad revščino severa, nad prijateljstvom z Američani, ki so na njih vrgli atomsko bombo. Otroci ga ne marajo, pravi. Tolaži se, da v japonski kulturi itak velja, da je odgovornost do družbe višje na prioritetni lestvici kot družina. Viski mu vse bolj zapleta jezik in vse bolj si pomaga s telefonom. Očitno je, da se z njim veliko pogovarja. Glas AI se ne omejuje več samo na prevajanje, ampak se z nami suvereno pogovarja.

Naslednji dan je muzej fotografije Ken Domon odprt. Sediva v naslonjaču in zreva ven v zen park. Muzej je vrhunec najinega prvega tedna. Dve mišelinovi zvezdici sva dvignila v tri: Vaut le voyage. Arhitekturni biser japonskega modernizma. Sodobnega minimalizma. Sožitje z naravnim okoljem na svojstven način. S prečiščenimi linijami betona v stiku z vodo, prodniki, bambusom. Toliko bolj presunljivo za naju po tednu potovanja po ruralni pokrajini severa, ki ne premore veliko lepo izdelanih stavb. To je tudi točka najinega obrata. Obračava proti jugu. Proti velikim mestom.

Razstavljene fotografije vzbujajo občudovanje. Letnice nastanka vzbujajo spoštovanje. 1960. Ujeto na celuloid, presvetljeno na papir. Vsak slika v okvirju je unikat. Pozabljena umetnost. Pozabljena draž čakanja na uspeh posnetka. Spretnost med kemičnimi reakcijami brez gumba undo. Za fotografijami naju čaka cesta. Ko Sata vprašava za nasvet glede poti proti Tokiu, ali po obali ali prek celine, se začne pogovarjati s telefonom. Nima lastnih izkušenj. Zakaj preprosto ne reče, da ne ve?! Odločiva se za najdaljšo pot. Najprej prečenje celega otoka proti vzhodu na Pacifik, nato ob obali. Kar pogumno. Povprečna hitrost, ki jo predvideva Google za teh 560 kilometrov, je dobrih 50 na uro. Promet na Japonskem je res miren.

Sanriku Fukko Park ne ponudi lepih razgledov. Nebo nad Pacifikom je zakrito z oblaki in s sivino. Namesto da bi občudovala razčlenjeno obalo, ob kateri se penijo valovi, odkrijeva zgodbo enega samega vala. Tsunami je 11. marca 2011 na tem območju odplaknil 1.144 življenj in 26 tisoč domov. Najprej potres, nato cunami val odplakne krhke hiške in poruši rezervoarje lokalne naftne industrije. Gorivo se razlije prek celotnega zaliva in povzroči za dva tedna požarov. Vlada se medtem ukvarja z jedrsko elektrarno. Greva pogledat srednjo šolo, v kateri so se dijaki rešili na streho. Stavbo so pustili nepočiščeno v opomin, kakšna je moč narave. Vsaj dva avtomobila sta zmečkana v kot učilnic, eden v tretjem nadstropju. Posnetki vdora vode v mesto so pretresljivi. Lesene hiše ne nudijo nobenega odpora in zavetja. Dovolj spreten moški lovi ravnotežje na strehi in jo uporabi kot splav. Preživeli pričajo o izgubi bližnjih v vsesplošnem kaosu.

Obrneva na jug. Med vožnjo berem. Punči vozi. Pišem. Punči vozi. Kinknem. Večkrat. Punči vozi. Prvič natankava. Za tisoč dvesto kilometrov sva porabila dober tank bencina po 80 centov in okrog 65 evrov cestnine. Potovanje z avtom je relativno poceni. Če imaš čas. Povprečna potovalna hitrost je pod petdeset na uro, z magistralami vred. Pred tankanjem se nama priklonijo, potem še enkrat, ko nama ustrežljivo pokažejo smer izvoza s postaje. Račun dobiva v kuverti. S priklonom.

Najcenejše spanje najdem v samem centru Iwakija ob železniški postaji. Pod hotelom kurbice. Ne izgledajo več kot petnajst. Z recepcijo se ukvarjava celo večnost. Povsem po nepotrebnem, se mi zdi. Samo prespiva in greva naprej, dajte nama že ta ključ, prosim. Soba z razgledom v špranjo med stavbama smrdi na kajenje. Soba z zajtrkom za sedemindvajset evrov. Ob osmih zvečer je že tema. Usedeva se v lokalno izakajo. Med razlago o Sloveniji prejemava glasne vzdihe uuuu in aaaaa. Velikost, pozicija, število prebivalcev, vse jih spravi v začudenje in glasno komentiranje s smehom. Zraven piva pride pred naju še dilca s hrano in sake. Vendar to ni gostoljubnost, ki sva je bila vajena. Vse je na računu in ta je kar visok. Eno Japonsko puščava za seboj. Prihajava v mesto.


Discover more from Fotografov dnevnik

Subscribe to get the latest posts sent to your email.