Kari pri Mariji Snežni

Velika planina, 20. januar 2019 — 12 km, 650 vm, 3 h 45′

Nedeljski izlet

Včeraj je bil odgovor še ‘Mogoče’, danes pa začuden pogled, ‘Ne, kje pa imam čas!’ Izogne se opazki o moških murenčkih, ki si vzamejo prost dan, medtem ko vse delo leži na ramenih žensk. Se mi je zdelo v naprej, da bo tako, pa sem zavlačeval z odhodom, da bi morda vseeno šla skupaj uživat na sneg. Malo mi je bilo škoda jutranje zarje, ki zgineva, ko jo v pižami opazujem skozi okno, po svoje pa mi tudi paše, saj sem malo zdelan od včerajšnjega večernega teka.

20190120--_DSF7090.jpg

Kljub nedeljsko lagodnemu odhodu grem od doma nepripravljen. Na obvoznici ugotovim, da ne vem niti, kako priti do Kamnika, in uberem daljšnico skozi Domžale. Potem še enkrat zgrešim pot v Stahovici. Na slepo grem po cesti v Gornji grad. Saj je tam nekje parking, s katerega se gre potem levo na Veliko planino, ne? Šel sem brez garmine, brez luči, brez prve pomoči, brez pohodnih čevljev, če pot slučajno ne bo primerna za smuči. Brez čokolade.

Ne vem, kaj naj si mislim. Prepričujem se, da je to pač cena mladostne zaletavosti. Pa ja de, sprijazni se! Od starosti se ti kisajo možgani.

20190120--_DSF6997.jpg

Nahrbsmučnik

Na parkingu vprašam za pot. Cesti je posuta s peskom, zato grem gor po bolj strmi bližnjici s smučmi v rokah. Seveda mi takoj zanohta v prste na rokah. S hrbta snamem nahrbtnik in navesim nanj smuči. Zadeva deluje, smuči ne opletajo in lepo stojijo pokonci. Veselo se zatikajo v zasnežene veje dreves in mi stresajo sneg za vrat.

20190120--_DSF6991.jpg

Nahrbtniki so zame fetiš (SSKJ Fran pravi: Fetiš — predmet, ki ima nadnaravno moč in se časti po božje). Imam jih celo zbirko, specialnega za vsako stvar posebej. Ko sem začel razmišljati o turnem smučanju, sem takoj zagrabil priložnost in se začel ogledovati po novem, takem, na katerega se da navezati smuči. Kak dan, dva nazaj pa mi pri vlečenju torbe iz nabasane omare na glavi pristane en pozabljen frirajderski lepotec, ravno prav velik in ravno prav podložen. Z dvema trakovoma in karabinom smuči stojijo na njem kot pribite.

Nič ne bo z novim nahrbtnikom. Šmrc!

20190120--_DSF7069.jpg

Malica

Veliko planino izberem zaradi fotke žgancev iz Jarške koče (fejsbuk, dan prej). Zdaj pa mi je škoda dneva in grem kar mimo. Držim se stran od glavnih stez, kjer se drenjajo sprehajalci. Prehojene sledi mi dajejo orientacijo. Namesto krpelj uporabljam pohodne smuči. Podobne so tekaškim, le malo bolj robustne. Na severu Evrope je tako sprehajanje — zaradi konfiguracija terena — precej popularno. Uradno se temu reče ‘back country’, jaz pa smučem pravim, da so lovske, ker so grde rjave barve.

20190120--_DSF7078.jpg

Malico imam pri Mariji snežni. Namesto ajdovih žgancev so ajurvedske palačinke iz kokosa in ajde, namesto jote pa ostanki ananasovega karija. Sliši se še kar fajn, ampak priznam, da mi ni najbolje uspelo. Palačinke pri nič stopinj niso najbolj rahle, precej krepko moram žvečiti. Ajdova moka je suha, moral bi dodati nekaj maščobe. Iz ust brez slabe vesti pljuvam koščke cimetovih palčk. Velika planina je polna tabel o psih in njihovih iztrebkih, cimetove palčke pa niso nikjer omenjene.

20190120--_DSF7086.jpg

Dimničar

‘Premalo, žal’’ Skupino turnih smučarjev sprašujem, ali je spust na Malo planino strm. Res ni. Z lahkoto se spustim v nekaj poševnih prečenjih. Smuči imam globoko v snegu pod zmrznjeno skorjo in na ta način kontroliram hitrost. S telemark zavoji pa ne pretiravam. Če bi imel malo več opore v čevljih, bi bilo laže ohranjati ravnotežje, tako pa se mi vdira enkrat bolj na levo, drugič bolj na desno nogo. Peljem se kot legendarni Dimničar.

20190120--_DSF7084

Ob spustu razmišljam, kako so zasnežene planine kot nalašč za dokazovanje zakona o ohranitvi potencialne energije. Poenostavljeno: vse kletvice, ki se mi nabirajo v glavi ob grizenju navzgor v hrib, sedaj ob spustu navzdol v dolino iz ust letijo kot veseli vriski. Dokler se ponovno ne zvrnem na nos. Vsak flanko posebej vsaj enkrat proslavim z globokim priklonom in potopom glave v celec.

20190120--_DSF7099.jpg

V dolino

Ko pridem nazaj na parking, je čas za pregled. Odveč je bila bojazen glede iskanja poti, dvomov o količini hrane, dovolj toplih oblačilih. Ne kisajo se možgani in nisem več povsem neizkušen izletnik. Imam pa morda preveč razvit tisti del možganov, ki skrbi za udobje.

Čas za kosilo, pa tako temačno vzdušje. Meglice so zakrile sonce in že oblizujejo gume avtomobilov. Izgleda, kot da se bo s spustom v dolino ta krasen dan že kar zaključil. Mulc pri sosednjem avtu se neutolažljivo dere: ‘Ueee, ueee!!! Maaamiiii, neee šeee domooov!!! Ueeeee!!!’

Dobro te razumem, mali. Kar vztrajaj.

20190120--_DSF7102.jpg

En komentar Dodaj komentar

  1. Ervin Lemark pravi:

    Lepo, zelo. Bravo!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja