Kanjon Matka

Na avtobus številko 60 čakava v kafiču za vogalom. Topla mast s prepojenega papirja se prek prstnih odtisov preslikava na skodelico kave. Burek za zajtrk. Busi prihajajo na postajo precej točno po urniku, ki ga napoveduje aplikacija. Med čakanjem opazujeva voznike. Večina jih gleda v svoje telefone, z drugo roko molijo skozi okno prižgan cigaret.

Iz mesta se peljemo po dolgi ravni vpadnici. Zelo podobno ljubljanski Šiški. Ista modernistična ideja: dvopasovna prometna arterija, ob njej visoki stanovanjski bloki, dopuščajo prostor za naravo v parterju. Ideja, ki jo je v Ljubljani vse teže razbrati. Pritisk kapitala je prevelik. Skopje nima te težave. Taksist razlaga, da je realno število prebivalcev le še polovica od uradnega. Ljudje odhajajo s trebuhom za kruhom.

Vožnja z busom je idealna priložnost tudi za opazovanje ljudi. Pisana družba starih in mladih, makedoncev in albancev, pravoslavcev in muslimanov. Multi kulti. Prijateljice se držijo za roko in v smehu razlagajo ena drugi. Ena v hidžabu, druga v kavbojkah z razpuščenimi dolgimi lasmi. Družba daje vtis strpnosti. Sredi križišča fant pobira vreče cementa, ki so mu padle s kamiona. Vsi stojimo. Nihče ne trobi.

Z jeza se odpre pogled na kanjon Matka, maternico Makedonije. Flota čolnov na pomolu kaže na to, da se nama splača izkoristiti zgodnjo uro. Ko bodo vsi ti čolni polni turistov švigali na poti do špilje in nazaj, bo razgled na strme stene manj romantičen. Čolnarja prosiva, da naju odloži na nasprotni strani reke, kjer je pot. Nazaj greva peš. Od vseh narodnosti na čolnu izstopiva samo midva. Ludi Slovenci.

Med potjo nabirava materino dušico. Nežno, po nekaj cvetov iz vsake preproge. Ne smeva biti preveč požrešna, pravi Buddy. Dišeč cvet si zatlačim kar v nos. Vonj cvetoče pomladi. Žvrgolenje ptic. Šum krošenj v vetru. Pekoče koprive na nogah. Na prisojni strani kanjona je dovolj toplo, da sva v kratkih hlačah.

Ker gre bus ob treh, ura pa je šele poldne, se zaženeva še v breg proti ruševinam Svete Nedele, mini pravoslavne kapele. Breg je strm kot hudič. Ni čudno, da sva morala prestopit tri rampe, ki so očitno nakazovale, da je pot zaprta. Do naju prihaja glas muezina iz doline. Pomislim, da je muslimanska religija bolj pragmatična. Nobena mošeja ne stoji na vrhu hriba. 

S planinske poti stopiva na cesto direkt na prižgan bus. Čez dve minuti se že peljeva nazaj proti mestu. Čisti zegen. Če bi ga zamudila, bi čakala naslednjega še vsaj tri ure. Aplikacija z urnikom na podeželju izgubi na točnosti. A javnemu prevozu v Skopju skoraj ne bi smeli gledati v zobe. Tričetrt ure vožnje z avtobusom naju stane 80 centov po glavi.