Dogodki,  Tek

Dalmacija ultra trail

Sea DUT

Omiš, sobota, 16 oktober 2021 — 55 km, 8 h 29’

Tik preden zavije za ovinek sredi borovega nasada, me na daleč pogleda čez ramo in sune z brado navzgor, češ, Se vidiva v cilju. In izgine med debli. Seveda sva prepričevala en drugega, da tekma ni pomembna, da sva prišla v južno Dalmacijo na pozno poletje uživat lep trail in nabirat trening kilometre. A ta plan je na hudi preizkušnji, ko se trop tekačev na vso moč zažene s štarta na progo. Med pospravljanjem telefona v nahrbtnik sem že povsem zadaj na repu. Dogovor velja, da se ne čakava, pa vendar … A me bo res pustila kar samega že na prvem kilometru?!
Potrudim se na vso moč da jo dohitim, pa mi je kmalu žal. Klara vleče v hrib kot lokomotiva na zobati železnici in lovjenje njenih pet in sape gor v hrib me spravlja na rob nezavesti.

Del današnjega treninga je tudi degustacija in preizkušanje dolgoprogaške prehrane. Tokrat se za spremembo ne bašem z zelenjavo in sadjem, temveč na pol prazen želodec zalagam z visokokaloričnimi ogljikovimi hidrati. Občutek v trebuhu je sicer res lahkotnejši, a pospešen tempo me kmalu zlakotni. In ker prva okrepa nima hrane, že na prvem hribu sežem v zlato zalogo čokolade, ki jo zobam prav na drobno, da zdrži dalj časa. Na naslednjo okrepo pridem kot otrok v slaščičarno: kruh z nutelo, kruh z marmelado in osami, napolitanke, …
Kasneje si, skoraj kradoma, privoščim še košček slanine. Hmmm … sploh ni švoh. Pa še dobro se pije čez to – seveda – slano slanino.

Vidi te noge! se prav nič ne zadržujejo ženske, ki nama nalivajo vodo v bidon. Koliko teče, koliko je stara, … vse jih zanima. Je li znate, da ste došli na tu okrepu kao prva žena? Hjah, saj sem vedel. Klara je bila dvakrat na DUTu in obakrat je stala na odru in izgleda, da danes ne bo nič drugače. Tekma dobi naenkrat povsem druge dimenzije: nataknem si dolga ušesa in zajčji rep in prevzamem pobudo. A prednost pred zasledovalko drživa le do naslednje okrepe, ko gre suvereno mimo naju naprej in potem je ne vidiva več. Nimava šans, da jo ujameva.
In s tem tek postane spet malo bolj uživaški.

Navdušen sem. Teke vedno ocenjujem in primerjam z Burjo, ki je zame pač prva trail ljubezen. In DUT je podoben: raznovrsten, duhovit, zahteven in nepopustljiv do same ciljne črte. Od Makarske do Omiša krivimo med obalo in slemeni hribov ob njej. Pot nas vodi skozi uličice na pol zapuščenih vasi, mimo starih kamnitih hiš, nekaterih obnovljenih in pretežno razpadajočih, skozi naselja neštetih apartmajskih hiš, brezobličnih in odbijajočih, ob plažah belega peska in turkizne vode, skozi dišeče gozdove in preko livad, dehtečih v vročem dnevu.
Napoved burje mi je v nahrbtnik stlačila jopico, anorak, kapo in rokavice, pa ves čas tečem le v kratki majici.

Ko pridem na okus za slano, na vsaki okrepi pojem nekaj koščkov slanine, in to me naredi krvoločnega. Ženem se po poti in lovim tekače pred seboj, da jih prehitim. Ob tem grebatorstvu ne opazim, da Klare ni več z mano. Za čisto kratek trenutek mi zastane korak. Gentleman v meni pravi: Daj, počakaj damo in ji nudi oporo do cilja! Racio pravi: Oladi! Vse več ženskam gre tako moško pokroviteljstvo na živce. Po eni strani: Klara je prijetna tekaška družba. Po drugi: Iper bo dolg štirideset ur. Toliko časa ne zdržim skupaj z nikomer. Treba se je pripravit na samotno potovanje.
Po rahlem bregu navzdol odprem boke in spustim korak. Danes mi gre, že dolgo nisem tako hitro tekel.

Firend’s Photo

V cilju Klara spet stopi na oder za zmagovalce. Naj ne razlagam nikomur, pravi. Malo ji je nerodno, da je sploh nastopila na tako kratki razdalji. Nazadnje je tu zmagala na sto miljski tekmi. Po tem, ko v morju ohladiva noge, greva z bonom iz štartne vrečke na večerjo v restavracijo sosedskega hotela. Jugo soc arhitektura me potegne v spomin na študentske čase, ko sem v strežniški uniformi služil žepnino za počitnikovanje na Jadranski obali. Na mladostne izkušnje, bežne ljubezni, divja pijančevanja, lakoto praznih žepov, strahove odraščanja. Ko potuješ sam, so doživetja močnejša.
Eh!, … staram se, vleče me v preteklost. Se res že bliža čas, ko v šparovček spominov ne bom več dodajal, ampak iz njega samo še vlekel?

Paklenica

Mala Paklenica, nedelja, 17. oktober 2021

Poskakujem po suhi strugi s skale na skalo in se izogibam ostrim zobem namišljenih krokodilov, ki hlastajo za mojimi nogami. Barbara nama ni dovolila na dutovo stotko, naložila pa nama je — dan kasneje — daljši pohod na kucelj na utrujene noge. Delam se, kot da niso, in se odbijam od kamnov kot po napihnjeni žogi. Hvala, Dalibor, za to živahnost! Na vrhu Male Paklenice naberem žajbelj za zimske dni, ko se bo od mrzlega zraka razbolelo grlo, in vase stisnem kašo mehkega riža z jajcem. Nov recept za polnenje želodčka na dolgih avanturah. Mmmm!, ni slabo.

Firend’s Photo

Biljeter nama na vstopu v sotesko na karto na hitro napiše časovnico. Pri tem si ne more kaj, da ne bi komentiral obsedenosti Slovencev z lazenjem v hribe. Ure hoje, ki so potrebne med križišči, precj skrajša: Tajming za lude Slovence, pravi. No, midva sva gor še bistveno prej in skočiva še na Crni vrh po razgled na morje, na otoke, na sonce, ki se počasi že pripravlja na današnji spust za horizont. Če si primorec in živiš ob morju, z morjem: ali ga še tako občuduješ? Ali še tako močno čutiš ta stik dveh svetov? Kopnega in vodnega, trdnega in gibljivega, površinskega in globokega, statičnega in svobodnega, razparceliranega in neskončnega?
Pot navzdol se mi — kot običajno — vleče. Kamni niso veliki in obli, kot v strugi reke, po kateri sva šla navzgor, ampak mali in ostri, zoprne tečnobe, ki zvračajo prav vsak korak v nepričakovano smer. Ne manjka dosti, da se na koncu po papeško ne sklonim in poljubim raven in mehek asfalt.

Firend’s Photo

Piran

Dan kasneje stojim na vrhu stopnic in skeptično gledam v vodo. Pod očetovim kopalnim plaščem skrivam neoprenski shorty, ker si ne delam utvar, da voda po tednu dni burje ni hladna. A temperatura vode zdaj ni največji problem. Vodа je gosta kot kompot zdrizasith prozornih kroglic. Pa dobro, tudi teh sem se že navadil. Za polno mero neprivlačnosti po gladini plava razpenjena nesnaga neznanega izvora. Bljak!
Well, … not a perfect day for swimming, se obrnem in grem nazaj v stanovanje. Ni lepo, priznam pa odkrito: precej sem fouš sosedom za dalmatinsko morje.

Firend’s Photo
%d bloggers like this: