Cilji

Vsakemu tekaču se prej ali slej prikrade dvom: ‘Zakaj, vraga, to počnem?!’ Nihče ne teče brez bolečin. Z več treninga bi načeloma moralo postati laže, a dejstvo je, da takrat pač tečeš še malo hitreje. Hitrost teka je omejena s pragom bolečine, ki si jo kot tekač pripravljen prenašati in volja, ki ta prag določa, je na dolgih tekih neprestano na preizkušnji. Jon Albon, eden najhitrejših trail tekačev na svetu, to opiše z duhovito izjavo: ‘Včasih na tekmi iščem kačo. Mislim si: če me piči, mi ne bo treba nadaljevati …’

Kar se tiče tekaškega treninga, sem precej kampanjski. V resen trening se prisilim le, ko je pred menoj jasno določen cilj, na primer tekma z razdaljo in datumom. Potem je vse relativno enostavno: Barbara poskrbi za mesečni ritem tekaških treningov, vse ostalo pa se ovije okoli tega načrta: telovadba, druge oblike gibanja, vse preostalo življenje. V obdobju priprav sem na avto pilotu. Ko se konča, me napade kaos opravil, ki sem jih odrival na stran, skladovnico neprijetnih obveznosti in užaljenih zanemarjenih hobijev. Dovolj izgovorov, da telesno lenuharim.

Ena od aktivnosti, ki jih v tem obdobju dobro prenašam, je telovadba pri Daliborju. Dobiva se tedensko, ena na ena. Začneva s poročilom o počutju, telesnem in čustvenem, o stanju trenutne življenjske energije. Ob tem se ogrevam z dihalnimi vajami in mehčam točke na sto in en način valjčkanja: na palici, na velikih in malih žogah, na debeli vrvi. Nadaljujem z vajami, navadno šest ponovitev na vsako stran, vmes sprehodi po telovadnici — nič takega. Vaje so sicer zahtevne, vendar v svoji besni kondiciji skoraj vse opravim brez švicanja. Namesto fitnes priganjanja ‘Dajmo, dajmo, še mal!’ se pogovarjava o občutkih v telesu, o povezavah med rokami in nogami, o polnosti in zlomljenosti, o dihanju. Telo-vadba. Optimizacija gibanja.

Po Burji je Dalibor začel pritiskati name: ‘Kaj pa sedaj? Kakšen je tvoj plan? Zakaj treniraš? Kaj hočeš doseči? Kaj je tvoj naslednji cilj?’ Branim se, da je prezgodaj, da še saniram trpljenje zadnje preizkušnje. Da bom o naslednjem daljšem teku začel razmišljati čez mesece. Tega ne sprejme. Rabiva cilj in namen, pravi. Kako sicer oblikovati vajo, da bo imela smisel, da bo izpolnjevala moje želje, podpirala moje cilje? Šele na podlagi teh lahko postaviva kriterije, s katerimi meriva, ali delava uspešno ali ne. Brez tega ne moreva naprej. Lahko pa prekineva in se vsak teden dobiva le na pivu, kategorično reče.

Ko si za cilj izbereš tek na sto milj, kriterijev za uspešnost treninga ni težko postaviti. Eden je že ta, da se sploh pojaviš na štartu. Dolgotrajne priprave nudijo nešteto priložnosti za zvite gležnje, nategnjene mišice, zategnjen hrbet in virozne okužbe. Največji izziv je hoditi po tankem robu ravno pravšnje mere napredovanja, ne da se pri tem poškoduješ. Zame je tehnika teka pri tem ključna. Če tečem bolj ekonomično, za isto dolžino potrebujem manj časa, predvsem pa telo manj utrudim. Isti izkoristek dosežem z manj treninga.

Na telovadbe sem hodil že prej. Izkusil sem širok nabor osebnih trenerjev, bolj ali manj inovativnih in zahtevnih. Organizirana vadba mi je pomenila predvsem ustaljen ritem, ki me je potiskal iz cone lenobe. Vedno je šlo za vodene skupinske vadbe po trenerjevi zamisli o napredovanju. Slaba stran takih programov je, da ni prostora za osebne ambicije, ni bilo prilagoditve temu, kar sem želel doseči jaz. Tudi ne, čemur se želim izogniti. Pogosto so bile vaje prelahke, velikokrat tudi prezahtevne in naslednji dan sem težko vstal iz postelje. ‘Včeraj smo res trdo delali, nekaj smo naredili!’ Ja, discus hernijo. Ni fajn, ko zgubiš zaupanje v trenerja.

Če hočem nadaljevati telovadbo pri trenerju, ki mu zaupam, si moram postaviti cilje. Kakšen je torej moj plan v odsotnosti tekmovalnih ambicij?

Eden od ciljev je borba z inflacijo, ki pobira težko pridobljeno tekaško kondicijo. Izgleda, da s tem ne bom imel težav, saj je za to poskrbela Klara, ki že ima konkreten cilj: poleti se je namenila iti okoli Matterhorna. Če ji bom kot buddy samo kdaj pa kdaj nosil čaj, se bo nabralo kar nekaj kilometrov v nogah.
Cilj 1: Ohraniti dovolj dobro razgibanost in pretočnost telesa, splošno odpornost in osnovno tekaško kondicijo.

Drugi cilj je ohranjati in dopolnjevati kondicijo z drugimi, netekaškimi oblikami gibanja. Saj se pravzaprav nimam za tekača — veliko raje smučam, vozim kolo, se premetavam po blazinah pri aikidu. Če se odrečem sto miljam in se sprijaznim z ’enodnevnimi’ razdaljami med 50 in 100 kilometrov … bi jih lahko opravil brez posebnih tekaških priprav, takorekoč s kavča? To bi mi bilo všeč.
Cilj 2: Preteči tu in tam kakšen trail in pri tem ne postati socialni in tekaški invalid.

Še en cilj je, intimen, tak, ki ga težko delim s komerkoli drugim, kot z Daliborjem. Ker je tako … malo gizdav, nečimrn. Rad se namreč preizkušam v novih izzivih. Vse, kar si zmisli Anže in še kaj zraven: turno smučanje, plezanje, veslanje, športno jadranje, hokej, ples, … In ja, priznam, godi mi, ko se pri tem lahko kosam z mladinci. Z Mojčino jogo ohranjam mirnost, z Ambroževim flowom zbranost, s Sašovim aikidom odločnost.
Cilj 3: S telovadbo zagotoviti telesne osnove: dobro koordinacijo in stabilnost.

Atul Gawande v svoji knjigi Being Mortal (Bolezen, medicina in kaj na koncu šteje) razloži, da je v starosti najpogostejši razlog za zdrs iz samostojnega življenja v nepokretno odvisnost ravno padec po tleh, čemur botrujejo opešano srce, omotica pri vstajanju in trda stopala.
Cilj 4: Ostati za vedno mlad. Če že, naj padem z drevesa.