Camino Real, Santander, Colombia

Barichara, 25. Julij 2014 — 31 km, 10 h, 1000 vm

Matasta glava se valja z ene strani blazine na drugo. Vsak večer najdem nek razlog, da spijem še eno pivo. Ko ob šesti zjutraj stopiva pred vhod hotela, so ulice Barichare že živahne. Avtobusi so dostavili uniformirane šolarje, tovornjaki fizične delavce. Pometači grabijo listje, tekač po parku dela kroge. Jutra niso hladna, pa je kljub temu oblečen v dolgo trenirko zgoraj in spodaj. Ni prvi jogger v Kolumbiji, ki ga vidiva nesorazmerno preveč oblečenega. Gledališče včerajšnjega nogometnega derbija je odprto. Čez noč sploh zaprejo?

Danes je težko pričakovan dan, ko greva pešačit. Po kraljevi poti v kanjon Chicamocha. Doslej je bilo najino potovanje precej sedeče: prevozi po cesti, po vodi, po zraku. Čas je, da pretegneva krake preden zakrnijo. Buddy ves čas preračunava, kdaj naj bi štartala. Ona bi čim bolj zgodaj. Meni je jasno: po zajtrku. Vključen je v ceno hotela. Ob osmih zadegava na ramena nahrbtnike. Jebeno težki so. Le kaj mi je bilo, ko sem doma pakiral?! Dolge gate, kapa, rokavice, puhica (!). Knjige, knjigice, vodiči. Tudi Viki nosi knjige v Himalajo, a njemu tovor nosijo šerpe. Na pol pojedena pita, kumara, kilo banan. Kaj sem mislil, da sem od doma prinesel suhe marelice, slive, fige, v deželo, kjer rastejo najbolj sladki mangi, ananasi in papaje? Tiho trpi. Hrane ne mečeva stran.

Camino real je tlakovana pot, podobna našim molatjeram, ki v pokrajini Senterano povezuje mala mesta. Te poti je izvedel nemški oficir okoli leta 1860, in iz njih naredil biznis, saj je na njih pobiral cestnino. Teh poti je na stotine kilometrov, najbolj popularna za pohodnike pa je od Barichare prek Villanueve v kanjon Chicamocha ter na drugi stran ven do mesta Los Santos. Približno trideset kilometrov in tisoč višincev, za kar bi porabila cca pet do šest ur, če nama ne bi ramena vleklo proti tlom vsa prej našteta krama. Ker je v kanjonu navadno vroče, lahko tudi 40 stopinj in več, v nahrbtnik stlačiva še za štiri kile vode. Vse bo v redu, samo da se telo malo privadi.

Do prvega naslednjega mesteca je pot lahka in dobro označena. Primerna za družine, pove tabla. Res prehitiva nekaj starcev, ki stežka sestopajo s skale na skalo. Malo naj grdo gledajo, ko odskakljava naprej, saj ne izgleda, da so precej starejši od naju. Samo zaležani in žrtve kolumbijske diete z veliko maščobe in sladkorja. Prehitiva še eno družino z malimi otročki in od takrat sva na poti ves čas sama. Le v bližini naselij srečava kmeta na poti s polja, zasanjano señorito s sveže utrganim cvetom na klobuku, pastirja z grdo gledajočim govedom, ki se mu raje umakneva ob rob poti. V kratek čas nama žvižgajo ptiči.

Guane je podoben kraj kot Barichara, le manjši in turistični nerazvit. Grobo ulično tlakovanje in nezglajene fasade z nastavkom razpadanja so dosti bolj avtentične. Urbana ureditev je značilno kolonialistična: na sredi kraja trg, okoli njega ves pomemben program: cerkev, trgovine, gostilne, muzej, šola. Pol trga je namenjenega šolskemu igrišču s koši. Cerkev ne sameva, kolumbijci so povezani z vero, mesta in pokrajina so posejani z verskimi kipi, predvsem Marijami. Redkokdo zamudi priložnost, da bi se pred njo na hitro pokrižal. V senci najdeva klop in malicava. Voda in napolitanke. Hitro sva prišla. Projekcija kaže, da bova zgodaj v kraju, kjer zaključiva prvi dan.

Razgledi na pokrajino so lepi. Pašniki, plantaže, gozd. Ne ločiva vedno med samoraslim in nekoristnim gozdom in med plantažo. Limete, avokadi, papaje, kava in tobak v Sloveniji rastejo v trgovinah. Rastlin, na katerih zeastejo tukaj, na daleč ne prepoznava. Navdušujejo dolge starčevske brade, ki visijo z dreves. Na otip so podobne sivki. Punči se navdušuje nad metulji. In nad ptički. Samo psi nama danes niso naklonjeni. Lajajo, ko greva mimo njih.

Pot je dobro označena. Tudi s trakci, ki označujejo progo trail tekaške tekme. Sto miljski Chicamocha trail, ki poteka po tej pokrajini, je bil za naju mesec dni prezgodaj. Mikalo naju je, zdaj pa sploh po Pirenejski izkuśnji odpovedane tekme. Morda nekoč, če se mi bo še dalo kdaj skozi tako naporno obdobje treninga, kot ga milje zahtevajo. Pot od Guane do Villanueve gre ves čas malo navzgor, le na zadnjem kilometru se spusti v mesto. Sredi brega je prek kolcev razobešeno truplo krave, okoli njega mrhovinarji. Izgleda, kot da se še obotavljajo, truplo pošteno smrdi, vendar je še celo. Težko si zamisliva razlog, zakaj ptičem žrtvujejo truplo krave.

Zdaj že veva, da so oznake predvidenega časa hoje na odsekih za naju predolga. In Villanueva ni tak kraj, kjer bi čakala na naslednji dan. V pekarni pomalicava. Kruh s sirom na sredi (siru se v pekarni res težko izogneš), avokado, pašteta, majoneza, kokakola, kava, pita od predvčerajšnjim. Običajno trailaško loadanje kalorij z vsem, kar je pri roki. Pol ure kasneje sva že na križevem potu. Pred nama je še enkrat toliko poti in z istim tempom bova na novem cilju tik pred temo. Cilj je dno kanjona, kraj Jordan pred mostom prek reke Chicamocho. V lokalnem hostlu rezerviram posteljo ne prek bookinga, temveč prek telefona. Z mojim znanjem španščine. Na srečo so Kolumbijci zelo prijazni ljudje.

Pogled v kanjon ni nikoli tako veličasten, kot na reklami. Dobre pokrajinske fotografije zahtevajo pravo vreme in pravi kot sonca nad horizontom. To nikoli ni tisti trenutek, ko stojiš na razgledni toćki. Veličasten kanjon je medlih barv v mrčasti svetlobi prekritega sonca in vlagi ravnokar končane plohe. Ne pritožujeva se. Tistih nekaj žarkov, ki naju je doseglo mimo oblakov, je bilo dovolj, da verjameva na besedo, kako zelo vroče je lahko pohajanje po kanjonu. Pot navzdol je kot spust v zgodovino planeta. Kanjon je nastal ob tektonskem premiku, zemeljska povešina se je preprosto razklala in odprla vpogled v svoje geološke plasti. Ob poti je vse več kaktusov, ki jim ta klima paše. Dno doline je prekrito s plantažami tobaka in kave.

Ne bi bilo treba rezervirat. Edina turista v kraju sva. Na dušek popijeva štiri pire. V črni luknji neke neosvetljene notranjosti hiše izbereva škatlo krekerjev, ker je to poleg bombonov edina hrana. Greva sedet na most nad reko, ker se zdi, da se nad teko zrak vsaj malo premika. Vroče je. Še deset stopinj bolj vroče je v najini razgreti hostelski celici. Nima smisla odpirat vrat in oken, zrak se ne premika sploh. Z razkrečenimi nogami ležim na hrbtu, pod mano se dela luža. Danes spiva brez dotikanja.

Kolumbijski dnevnik v živo.