Camino Krk

Krk, 31. oktober — 3. november 2024

Sreda 30. oktober

Sovoznikova stran avtomobila na desni je ob vikendih moja. Že tako nimam šoferske kondicije, ob koncu napornih delovnih tednov pa me na večer sploh čisto pobere. Nič ne pomaga, da je ta teden krajši, saj so bili delovni dnevi samo še malo bolj skoncentrirani v intenzivnosti. Nevarno bi bilo sedeti za volanom med tem, ko možgani izgubljajo navor in z visokih delovnih vrtljajev vse bolj opletajo v hibernacijo. Buddy medtem vriska od navdušenja. Jabolčne bureke flikne na zadnjo polico in stopi na pedal za plin. Danes lohk čarovn’ce obračajo kjer č’jo!
Nič ne komentiram, da je noč čarovnic uradno jutri. Ona že ve.

Četrtek 31. oktober

Kornič—Krk—Brzac—Malinska — 9h 30′, 48 km, 860 vm

Včeraj sva se še nekaj pritoževala glede odpiralnega časa turističnega urada, češ, kako pozno bova zaradi tega štartala. No, dejansko to ni imelo vpliva na najin tajming. Lenobno sva se zjutraj pretegovala in tisti ekstra del poti od parkinga do štarta v mestu Krk tudi nisva ravno tekla. Zviram se pod nahrbtnikom in iščem kakšno bolj udobno pozicijo, pa je ni mogoče najti. Naramnice neusmiljeno ožemajo kožo okoli mojih koščenih ram. Nisem vajen takšne teže na hrbtu. Ustavljam se ob informativnih tablah v oljčnem gaju, skozi katerega hodiva, in izkoristim vsako minuto branja za vsaj malo počitka.

Nisva računala na breme, ki naju vleče k tlom. Namenila sva si opraviti s sedemdnevno turo v treh dneh in pol, pa ne kaže najbolje. Nedeljske izletnike, ki jih navadno z lahkoto puščava za seboj, se nama nalepijo na pete in kar ne moreva jim pobegniti. Povrh vsega moj korak še vedno ni povsem siguren. Od tistega 10 kilometrskega šprinta prejšnji teden na Ljubljanskem maratonu me boli taca in še vedno malo šepam.

Sonce na nebu je prijazno toplo. Mika naju skok v morje. Pozno oktobrsko kopanje je zdaj že kar vsakoletna razvada. Po dolgi zaviti razdrapani poti o ravno tako razdrapani obali se končno pojavi zaliv s plažico za udoben spust v morje. Nisva sama. Ribič na obali, ribič v čolnu. Pa še mama z ogromnim audijem in dvema neodločnima mladincema. Mrzla voda lokalnih izvirov na površini jima ježi kožo. Ni nevzdržno. Zaplavava en krog, splakneva dnevni znoj in se med grizljanjem piškotov posušiva na toplem soncu.

Tik pred koncem dneva obkroživa Svetega Kerševana, simpatično kamnito cerkvico sredi zelenega gozda. Stražijo jo ogromni hrasti razsežnih skrivenčenih vej. Nobeden ne gleda, pa jih tudi malo objemava. Pred kočo ribiškega društva si pogrejeva juho. Morje se zliva z nebom v mavrico barv ob sončnem zahodu. Kratek dan je bil. Do najinega prvega tabora naju čaka še nekaj ur nočne hoje. Najti morava še nekaj žigov. V cerkvi sredi Porata ujameva mašo. Na starem pokopališču Malinske Buddy opozori, da danes pa je čisto zares noč čarovnic. Brrrr! Neham se obirati.

Na petdesetem kilometru odloživa nahrbtnike, postaviva šotor, si natočiva vino in prižgeva čik. Tole ni za naju, kaj?! Zdelana sva od težkega bremena na ramah in kamnov na poti. Mogoče sva bila vseeno malo preveč ambiciozna. Sedem dni romanja hočeva stisnit v podaljšan vikend.

Petek, 1. november

Malinska—Omišalj—Čižići — 7h 30′, 38 km, 460 vm

V spalki je fino toplo, na drugi strani tkanine pa polzijo srage jutranje rose v mokro mrzlo travo. Kako zbrati voljo in pognati razbolelo telo v naslednji pohodniški dan? V drugo etapo najinega romanja po Krku. Gledam na pol popito steklenico vina od včeraj in pomislim, da bi mi za jutranjo tolažbo bolj prav prišel šnopc. Po Rajskem putu se sprehodiva mimo počečkanih ostankov hotelskega kompleksa do plažnega bifeja Paradajz, ki z nepospravljenimi mizami daje vtis, da je družbo sredi večera presenetila noč čarovnic. Pripraviva si zajtrk: jabolka, ajdek, kavica in čaj. Okoli naju proseče mijavkata mačka, naveličana postanih briketov na krožniku.

Na Krku sem do sedaj poznal le mesto Baška in vtis sem imel, da je ta otok eno samo letoviško mesto: turistični apartmaji, kičasta promenada, smerokazi za rekreativne sprave, za gym, za trim stazu. Njivice izgledajo kot nebesa za Slovence. Naprej na poti ob obali naju premami morje. Šotor prepustiva sončnim žarkom v sušenje in se spustiva v morje. Novembrsko kopanje je še bolj prijetno od oktobrskega. Še sama se nastaviva sončnim žarkom in potem se malo stisneva in potem pustim da se zgodi, kar si želi, se la vie, se la vie, kot pravi Magnifico. V navodilih ne piše, da romarji tega ne bi smeli početi.

Zamudiva odprte ure muzeja Fulfinim Mirine, ujameva pa dva mladinca, ki se v snežno belih cunjicah sredi starokrščanske bazilike nastavljata objektivu kamere na vse možne načine. Čisto neka druga vrsta predigre. Smo bili tudi mi takšni? Sem že pozabil. Čez zaliv gledava ne ravno privlačne instalacije plinskega terminala. Kasneje se nama šefe lokalne slaščičarne pritoži, da je Omišalj iz Frankopanskega knežjega mesta postalo zadnja rupa na turističkom sviralu. Ne čudim se. Čeprav morje ni tako daleč, je razgled res neprivlačen. Mesto pa nama je všeč. Sem se bova vrnila.

Glave ne obračam več lahkotno. Vse okoli vratu je na trdo zakrčeno. S časom koža omrtviči, pa nato spet ostro zaskeli, ko malo premaknem naramnice. Težki jebeni nahrbtniki. Opremljena sva za prečenje Aljaske. Lahko bi nosila nekaj kilogramov robe manj. Manj vode, manj hrane, manj obleke. Je pa nekaj dobrega v tej izkušnji. Bolje, da sva to izkusila na Krku kot v Nepalu. Pod Titovim mostom malica, čik, preostanek vina, žajbelj za izboljšanje zadaha. Prezgodnji zahod sonca za hribom. Nisva še niti približno blizu današnjega tabora.

Še enkrat se dvigneva od morja na planoto, pri kapelici cesarja Pompeja zavijeva okoli plantaže smilje, ko se zgodi še en sončni zahod, sedaj tisti pravi, ki prinese mraz in zvezde. Najprej večernico, nato pa še vse ostale. V astronomiji nisva dobra, pa sva ponosna že, ko vsak večer odkrijeva Veliki voz. Temu ozvezdju rečejo tudi Veliki medved. Čisto slučajno pa proti koncu poti najdeva še enega medveda, pravzaprav le njegove kosti v jami Biserujka.

Med pohodom se mi v glavi vrtinči vihar idej. Te so kot sanje, povsem jasne, dokler se vrtinčijo po glavi, pa tako izmuzljive, ko ji poskušam zapisati. Vsak dan naredim za 800 besed zapiskov.

Sobota 2. november

Malinska—Vrbnik—Mesec — 8h, 41 km, 1010 vm

Izza Velebita žari oranžno jutro. Nad zalivom leži meglica, ki jo prebada osamljen jambor sredi zaliva. A slikovitost jutra ima svojo ceno. Danes jutro ni samo vlažno, ampak skroz in skroz premočeno. Buddy se obleče kot medved, vendar se ne pritožuje, vzdržljiva je v neudobju počitnic s praznim bančnim računom. Z golo nogo vztrajam v mokri travi med pospravljanjem tabora. Ali nam je vojaška jutranja fiskultura dvignila toleranco neudobja? V Čižičih si privoščiva kavo na soncu. Slovenski junaki težko pričakajo osmo uro, ko naročijo prvo travarico. Na morju je vse dovoljeno.

Mesto Dobrin še spi. V marketu kupiva zajtrk: kruh, kislo zelje, špeh, sir, majoneza. Opazujeva prebujanje na glavnem trgu. Obkroža ga fasada zadružnega doma, baročni zvonik z bitjem na četrt ure, cerkev. Na drugi strani bleščeč lcd zaslon turističnega urada in avtomobili. Gazda restavracije razprostrira časopis, ko njegov kelner polaga prte. Točno ob desetih prižge radio in doslej miren trg napolnijo novice hrvatskega radia.

Hodiva po lepi poti skozi zračen gozd, skoraj kot park. Še skale so oble in skoraj mehke, tudi malo spolzke. Buddy si je našel leseno palico in izgleda kot prava hodočasnica. Pritisneva žig pri gradcu Kaštel, vlačiva se skozi zaraščene ruševine zapuščene vasi Dolova. Še pred poldnevom nazdraviva s sivim pinojem, ki nama je ostal od včerajšnje večerje. Po šestih urah hoje še nisva opravila niti s peto etapo, pa imava namen iti do konca šeste. Preveč fajn se imava, da bi naju skrbelo. Okopava se, posušiva šotor in si med žvečenjem bureka (tistega iz prvega odstavka te zgodbe) ogledujeva žulje na nogah. Buddy se spomni, da imava med prtljago tudi kremo za molžo.

Za ovinkom je Vrbnik. Lahko bi bil Trtnik zaradi trte, ki raste naokrog, ali pa Strmnik, ker grizeva kolena, ko greva po bližnjici na Mesečev plato. Na desni strani je sonce že tik nad nizkimi boriči, ki naju ne ščitijo pred burjo, ki se vse bolj zaletava v naju z leve. Sonce se spusti za obzorje. Bluelight!, zakliče Buddy. Nad nama jadrajo beloglavi orli. Nočna hoja nama je všeč. Vijugasta pot med kamnitimi zidovi, razgledi, čez vse veter za spremljavo. Čista romantika.

Burja ga je odnesla na mesec! togotno zaključim, ko ga nikakor ne najdeva. Tako sva se zagrela za to iskanje žigov, da naju strašansko skrbi, ko ravno mesečevega ne najdeva. Še nekaj časa besno švigava z lučmi sem in strašiva ovce, ko pred nama iz gole pokrajine, posejane z ostrim kamenjem, kot fatamorgana zraste borov gozd in sredi njega bivak. Zavetje pred vetrom sredi bučnih krošenj. Vuššš—vuuuššš—vuuuušššššš!!! Popoln prostor za nočenje. Pa še škatlico z žigom najdeva na steni. Popoln dan.

Nedelja

Baška—Punat—Kornić — 5h 45′, 29km 830 vm

Deset ur skupaj leživa. Veter zunaj ne pojenja, samo malo manj strašljivo se sliši, kot ponoči. Še pred kavo greva na Hlam preganjat ovce in na razgled, ki sva ga včeraj zamudila. Oblaki visijo nad grebenom Velebita in skozi Senjska vrata spuščajo burjo na skodrano morje. Sončni vzhod deliva s samotarsko tekačico. Sončni žarki obliznejo pokrajino in slikovita grafika suhih zidov iz bledih slutenj dobiva vse bolj konkretne oblike mrgarov.

Na sredi poti z Meseca do Baške se nama nasproti prismejita Drejki. Skoraj bi bil razočaran, če jih ne bi bilo, to je njun teren. Kava, trava, štrudl, zgodbe. Načrtovanje naslednjih podvigov, ko še ta ni končan. Mojemu Buddyju se že svetijo oči. Pejva hitro do konca, da bova lahko spet kam šla! Družba neutrudnih lajhic. Če ne štejem naročanje kave v kafičih, je v štirih dneh to najina edina komunikacija s trejim svetom. Olajšava nahrbtnike. Hvala, Drejki!Povsem izven samooskrbnih pravil odloživa šotor, spalke, kuhalnik in rezervno obleko. Tudi hrano. V evforiji poslavljanja ne pomisliva, da je pred nama še zadnja etapa. Res bova lahka prišla v cilj.

Na drugi strani Baške se po križevem potu še enkrat dvigneva na Mesec. Krogi, kvadrati, dolge ravne črte do obzorja. Tečeva z lahkimi nahrbtniki in vetrom v hrbet. Goreteks bobni okoli ušes, v nosnice sili burja, srce vriska. Nad Velebitom še visijo oblaki, ne bo še kmalu konec. Šele Punat ponudi zavetrje. Spet sva v kratkih majicah, zadnjih deset kilometrov proti Korniču potečeva za sprostitev pohodniške zategnjenosti. Na avtu naju čaka pivo in prijazen pozdrav. Še zadnjič sol iz znoja splakneva s soljo iz morja.

Kljub burji še vedno dokaj prijetna temperatura. Skoraj naju zamika, da bi odplavala na Košljun po zadnji žig za najino hočasniško putovnico. Pa greva raje na Ivinčič pico. Zaslužila sva jo.