Bologna

Bologna, 1. marec 2025

O, ne, ne! To je pa premalo! vzklikne Buddy, ko nama prijazen fant na začetku registracijskega koridorja ponudi last-minute štartnino, 5 evrov za 5 kilometrov. Pozorno jo gledam: se ji zdi prenizka štartnina ali prekratka dolžina? Ona bi polovičko, ker za cel maraton nima časa. Štart je ob deveti in pol, takoj po dvanajsti ima prvo strokovno srečanje. Dvainštiridesetka se ji ne bi izšla v treh urah. Za pet kilometrov pa se ji ne ljubi obuvat copatov.

Itak pa so vse ostale razdalje razen pet kilometrske razprodane. Od žalosti zavijeva pod arkade v prvo samopostrežno, z vinom bova laže prebrodila to nesrečo. Sicer mene skušnjava za tekom po asfaltu sicer prav nič ne grabi, ker me peta tako sakramensko boli, da me vse pogosteje preganjajo črne misli. To je to, sinjori, zdaj pa ortopedski čevlji in silikonski vložki pod peto …

Najin attitude do tekaških prireditev. Nimava pregleda. O Bolonjskem maratonu se nama sanjalo ni. Ko stopiva iz cerkve svetega Petronija na ulico direkt pred tablo s številko 42, je moja prva misel: Aha, Bologna velja za akademsko mesto, imajo se za pametne, ponujajo končni odgovor na vsa vprašanja. No, ni to. Za vogalom cerkve 195 metrov naprej se sredi trga sveti slavolok zmage, končna odrešitev jutrišnjih tekačev.

Italijansko leto. Po novoletnem Napoliju in aikido Ikeda Monzi sem na začetku tretjega meseca že tretjič v Italiji, tokrat na študentskem tednu v Bologni. Konferenca o gozdnih vrtcih. Manj me bo strah, zaščebeta Punči, če greš z mano. In grem. Pustim za sabo pustne krofe in pol metra svežega pršiča v planinah in se ob petih zjutraj usedem na flix zelenca za sedem ur. Zato pa so buddyji.

Nastaniva se v študentskem Camplusu, nedaleč od mestnega centra. Z glavne avtobusne se pripeljeva z lokalnim busom. Dva in pol kilometra dolg sprehod bi običajno na potovanjih opravila peš, a danes namesto nahrbtnikov na ramah za seboj vlečeva kovčke na kolesih. Nenavaden občutek. Po treh letih sem ga potegnil z omare in že pozabil, kako glasno se sučejo od gume olupljena kolesa na robatem asfaltu.

Očitno se je, od takrat, ko sem hodil po Rožni dolini, študentski standard izboljšal, vsaj kar se velikosti sobe tiče. Spomnim se, da so postelje v malih študentskih sobah zaradi stisnjenosti na majhen prostor nudile kar nekaj priložnosti. Postelji v najini današnji sobi pa so nenavadno daleč. Prva stvar, ki se je lotiva, je prestavitev postelje ene k drugi. Priložnost zamujena, ne vrne se nobena.
Nato greva čez cesto v Societa Communale, simpatično beznico, prav ta trenutek tudi vadbeni prostor za razglašen orkester. Všeč mi je. Za naslednji teden bo tole moja pisarna.

“It is complicated to try to define Peggy Franck’s work by fixing it within the limits of a univocal definition and a specific medium” says curator Davide Ferri. Ena tiste vrste instalacij, ki me pusti hladne. Sprašujem se, s katerimi kvalitetami si je avtorica prislužila razstavišče v marmornih prostorih banke. Ne verjamem, da bodo njena dela del kulturne zapuščine, ki si ga bodo naši zanamci ogledovali tako, kot si mi ogledujemo zgodovinske plasti, naložene v tem mestu. Ljubiteljem stare italijanske kulture ima eno največjih ohranjenih starih jeder marsikaj za pokazat.

Dolgi kilometri pohajanja pod arkadami naju zlakotnijo in s krulečimi trebuhi se ozirava naokrog. A ura je šest in oštarije so v temi. Italijanskih prehranjevalnih navad se ne morem navadit. Prezgodaj je še za večerjo. Picerijo skipneva, za to bo gotovo še dovolj priložnosti. Najdeva dovolj simpatično fast food ragu beznico in ne pomišljava. Z menija s šestimi jedmi izbereva nudlce in se ne pritoživa nad plastično vilico in kartonasto škatlo, saj je njena vsebina izjemno okusna.

Dobre pol ure dlje bi morala zdržati. Medtem se je mesto razživelo. Restavracije in kantine so že polne študentarije. Običajno posedanje po lokalih, nobenega pustnega karnevala ni videti. Brez slabe vesti, da kaj zamujava, greva domov. Domača naloga naju čaka.