Potovanja

Bajkal 2018 (2/2)

(Prvi del poročila)

Dan 4

Po svoje

Tisti občutek iz Harryja Potterja, ko na postaji stečejo skozi zid v vzporedni svet. Tak učinek je imel moj sprehod s čimadanom skozi Irkutsk, od Merriot hotela v Rolling Stone hostel. Iz cone udobja v cono, kjer se dogajajo zanimive stvari. Nič več bufet zajtrka, nič več tour busov, nič več filtriranega pogleda na svet skozi razlago vodičke.

Popoldne se sprehodim po vzhodnem delu mesta, skozi center na drugo stran k Angari. Spet imam gor dvojne rokavice. Tudi dolge gate, ki pa se ne izkažejo za praktične, ker se kuham, ko vstopim v tržnico. Trgovski centri so polni ljudi, tu se zbirajo in res, kdo bi jim zameril, ko pa je na ulice tako mraz.

20180308-Irkutsk-_DSF2831.jpg

Ajda

Namen imam pojest kaj toplega, pa mi je škoda časa in grem kar v pekarno, vzamem pito s tremi marmeladnimi namazi in piroške z ribo in z zeljem. Očinj ukusno. Pa še eno pito za jutrišnjo pot. V supermarketu zagledam ajdo v priročnih porcijskih zavitkih. Potem vidim, da jo imajo tudi v hostlu poleg standardnega nabora kosmičev in makaronov. Pa proseno kašo tudi.

Zanimivo, da sta proso in ajda dve najboljši žitarici za človeka, pa je njuna uporaba tako geografsko omejena (v primerjavi s pšenico in koruzo). Naslednji dan imam po dolgem času običajen zajtrk: ajdova kaša s skuto in banano. Ko gledam, kaj za zajtrk tlači vase mladina, si mislim: res si iz nekega drugega sveta. Kitajski mladinci so si nekaj skuhali vsaj za večerjo, francozi ves čas lupijo zapakirano hrano.

20180308-Irkutsk-_DSF2741.jpg

Dan 5

Pot na otok Olhon

Zjutraj dajem torbe v ogromen land cruiser, prišel naju je iskat sam lastnik avtobusne kompanije. Osnovne stvari se dogovarjam v ruščini sam, a ko se zakomplicira, ko moram povedat, kje me naj šofer jutri pobere na poti nazaj, nimam pojma, ne vem še, kje bom spal. Cimra iz hostla, ki gre v isto smer, prostodušno pravi: imam rezervirano sobo z dvema posteljama, lahko si jo deliva.

Potovanje ima v prostrani Rusiji druge dimenzije. Otok, na katerega smo namenjeni, je po višini nekje na sredini jezera. Čeprav na zemljevidu izgleda relativno blizu, naša pot traja šest ur. Okvirno. Cesta po celini je lepa magistrala z zameti napihanega snega. Glavna neznanka so ceste po otoku, katerih prevoznost je odvisna od spretnosti in iznajdljivosti šoferja.

20180309-Olhon-_DSF2997.jpg

Sopotniki

Nekaj potnikov je domačinov, ki gredo na obisk k sorodnikom na deželo (petek je, dan prej pa dela prost dan – 8. marec, dan žena). Skupina indonezijskih študentov. Pa moja nova znanca. Ko punca ugotovi, da nekaj malega rusko razumem, mi navdušeno razlaga o svojem dosedanjem potovanju. Ruščina nima dialektov, sumim pa, da mladi moskviči vendarle uporabljajo nekaj slenga, ker slabo razumem.

Na srečo se k nama obrne starejši možakar in ko pogovor steče med njima, postanem poslušalec. Julija je nabrala nekaj denarja in to je njeno prvo samostojno potovanje od doma. Pjotr je v Sibiriji že petič, uživa v opazovanju pokrajine na dolgih vožnjah. Šest ur delimo izkušnje, slike, krike ob poskakovanju avtobusa. A ko se odprejo vrata, švignemo vsak na svojo stran. Samostojni popotniki smo posebne živali, pazimo, da se nam kdo ne prilepi na rep.

20180309-Olhon-_DSF2964.jpg

Hužir

Kot vedno, trpljenje dolge poti pozabiš v trenutku, ko mine. Bus naju odloži pred vrati hiše, na ulici, ki je vijugasto speljana po parku dreves. Spiva v prvem nadstropju dače. Na ograjenem vrtu je kup lesenih barak. V eni je kuhinja, v drugi luknja za vece, v tretji kopalnica. Po razmisleku mi je jasno, zakaj je v Sibiriji vse, kar je povezano z vodo, izven hiše.

Gospodinja Žana mene malo pisano pogleda, ker nisem bil najavljen. Ko me vpraša za nek registracijski papir, s katerim naj bi potoval po Rusiji in jaz odgovorim, da nimam pojma, o čem govori, mi samo preda posteljnino in noče imeti opravka z mano. Izgleda, da sem trenutno outlaw. Ruska neustavljiva želja po kontroli.

20180309-Olhon-_DSF3041.jpg

Šamanska skala

Hužir je razpotegnjen kraj lesenih pritličnih hiš s podstrešjem, po funkciji pretežno dače. Ker snega ni veliko, so strehe položne, prilagojene močnemu vetru. Veliko je turistov. Ob sončnem zahodu smo vsi okoli Šamanske skale. Na poti nazaj spet srečam Julijo. Ker se obirava, na glavno ulico z bifeji prideva zadnja in ostaneva brez večerje. Ni mize, ni stolov, kuharji ne uspejo dovolj hitro pripravljat hrane.

Povsem na koncu je supermarket in tam se naberemo vsi, ki smo v Hužirju ostali lačni. Potem se zgodi večerja, ki jo je napovedala Eva, moja učiteljica ruščine. Solata: konzerva fižola, konzerva koruze, posušene krušne kocke, majoneza. Glavna jed: kuhani pilmeni, kečap in majoneza. Mlada moskvička je navdušena nad svojo spretnostjo. Jaz se ne pritožujem, ker sem lačen in prezebel. Karkoli toplega paše.

20180309-Olhon-_DSF3086.jpg

Dan 6

Izlet na led, ki ga ni

Ker imam bus za v Irkutsk že ob enih, mi ne preostane drugega, kot da najamem privat vaditelja z mašinu. Šofer gre na avto pilota, nič ne rabim razlagat. Ustaljena pot proti severu otoka, ki jo najbrž opravi vsak dan. Enkrat vmes sredi gozda Niva crkne in čisto malo me zaskrbi, da bomo morali nazaj peš, ampak ko šofer šestič odpre in zapre havbo, ruskaja mašina spet potegne.

Vijugamo skozi gozd in prek stepnih pašnikov mimo konjev in krav, ki mulijo travice izpod snega. Ko pridemo do točke, kjer se delajo fotografije, zaradi katere sem prišel na Bajkal, je povsod sama belina. Šofer prostodušno pove, da je letos zima z neobičajno veliko snega. Več sreče prihodnjič. Potem nama postreže s toplim obrokom iz termoske: pohan omul, najboljša riba (za ljudi) z Bajkala, in krompir v kosih s koprcem. Pošljeva komplimente kuharici, njegovi ženi.

20180310-Olhon-_DSF3419.jpg

Nazaj v Irkutsk

Krajnij, ne poslednij, me popravi, ko pri zajtrku potožim, da je to moj zadnji dan na Bajkalu. Ima prav. Tudi sam želim, da ne bi bil poslednji. Obiskovalci lahko to le slutimo, a življenje teče tu v drugačnem ritmu. Mongoli, predniki Burjatov, ki tu živijo v večini, imajo drugačen koncept časa: prej, zdaj in kasneje so med seboj povezani in se prepletajo. Še bi prišel.

V stepni pokrajini neskončnih gričev piha. Tu in tam bagri s ceste odrivajo snežne zamete. Včasih pašnike zamenja gozd macesnov, ceder ali brez. Razumljivo, da so ruski klasiki pisali tako dolge romane. Imeli so čas. Potovanja niso imela smisla, saj je povsod isto. Narava brez toplega zatočišča pa smrtnonosna. Mesece in mesece ni bilo druge možnosti, kot sedeti na toplem pri ognjišču in čakati na vesno.

20180310-Olhon-_DSF3503.jpg

Dan 7

Drsalke in kitajski plin

Tokrat hostelsko sobo delim z Moskvičem. V sobi je toliko opreme, da mi je kmalu jasno, kje je bil. Potovanje po jezeru s sanmi. Ni šlo po načrtih: preveč snega, preveč preobuvanja. Tekaških čevlji in drsalne kline niso bile dobra kombinacija. Ponoči je bilo hladno, ker so imeli poškodovan šotor. Slab kitajski plin je povzročil požar. Ko je padlo še več snega, je dokončno obupal.

Na telefonu mi pokaže video posnetek predela, kjer je bil led viden. Veličastno! Da, kanješna, sem gotovo še pridem. Jezi me, da sem led zamudil za en dan, ta sneg je padel ravno v noči pred mojim prihodom na Olhon. Receptorka mi pravi, da je v resnici odprtih predelov vidnega leda malo, samo tam, kjer ga spiha veter. V Listvanki, kamor hodijo meščani Irkutska, ga zrolbajo s strojem.

20180308-Listvjanka-_DSF2582.jpg

Adijo, Sibirija

Čeprav je zunaj solnce, grem le do bankomata po nekaj gotovine, potem čemim v recepciji. Zajtrkujem ajdo s skuto in pol banane ter ostanek skutine pite. Ker imam dovolj časa, si naredim še kavo, ki me po tednu dni abstinence takoj dvigne na nervozne obrate. Najbrž je tudi to eden izmed razlogov sibirske pomirjene duše – navajeni so piti čaj.

Večina pogovorov na svetu se začne z vremenom. Taksist mi pravi, da tako hude zime ni bilo že od leta 1967. Normalno je snega do kolena, zdaj ga je do pasu. Kadar je manj snega, ga veter prej ali slej odpihne. Doživeto mi razlaga kakšen užitek se je drsati po njem in iskati pravšnji prostor za zvrtat luknjo in lovit ribe. Aghrrr! … še malo soli na mojo rano.

20180309-Olhon-_DSF3189.jpg

Moskva

Pot z letališča do centra Moskve je enostavna, a v Rusiji je vse veliko, tudi razdalja med terminali. Vlak zamudim za pet minut. Ko pritečem na Rdeči trg, sta Tomi in njegova prijateljica od čakanja že vsa zmrznjena. V Moskvi je mraz vlažen in zoprn. Na hitro ošinemo Kremelj in se gremo pogret v ukrajinsko restavracijo. Čeprav imam poln nahrbtnik obleke za zimski ogled znamenitosti, se ne pritožujem. Vodka utrjuje prijateljstva.

Kremelj pa bo še nekaj časa ostal isti. Čez teden dni so v Rusiji volitve za predsednika in Putin bo spet prepričljivo zmagal. Ruskim državljanom zagotavlja stabilnost in to je dovolj. Nihče ne želi v negotove čase menjave politične ureditve, nekakšen poskus demokratizacije Rusije, ki so se dogajali pod Jelcinom.

20180311-Moskva-_DSF3752.jpg

Fernweh

Zdaj, v zrelih letih svojega življenja, mi je ljubši pogled na vzhod kot na zahod. Ob obiskih teh dežel me privlači odnos do življenja, drugačen od tistega, ki prihaja k nam z zahodne strani. Nekakšna nostalgija za drobnimi stvarmi, katerih izginjanje komaj opazimo in ki jih ne bomo uspeli prenesti na naše potomce.

Pravijo, da poleg domotožja (ang. homesickness) obstaja tudi bolezen nostalgije po krajih, v katerih še nikoli nisi bil (farsickness).

Moja diagnoza je kronična in stanje po tem izletu se ni izboljšalo.

20180310-Bajandaj-_DSF3577.jpg