Ato Matsuri

Iz severnih Japonskih Alp se odpeljeva z busom. Za razliko v ceni med busom in vlakom lahko spiva eno noč v hotelu zastonj. Na poti proti najini destinaciji je vsako postajališče za nekaj stopinj bolj vroče. Temperatura v Kyotu gre julija tudi do 40 °C. Po super smooth registraciji greva poskusit srečo v izakayo temno zakotno ulico takoj za vogalom. Pult za osem gostov in lastnica, ki ne premore besede angleško. Kar naročiva, pride na mini krožničku. Ostaneva lačna. Nočni sprehod po centru z občasnimi postanki v 7-Eleven. Sprehod po ulicah, nabitih s turisti, naju utrudi bolj kot hajk na tritisočake. Sprehod skozi Pontocho, ki izgleda kot amsterdamska rdeča četrt, čeprav naj to ne bi bila.

Če sva na samem začetku potovanja v Nikku naletela na fašenk, sva v Kyotu priča ptujskemu karnevalu. S stranskih ulic prihajajo vozovi na štiripasovnico Oike, kjer je start. Voz se prebija skozi ozko ulico. Električna napeljava je zaščitena, da visoki vozovi ne povzročijo splošni mrk v četrti. Uniforme kričijo na nas, naj se umaknemo, pa se seveda ne. Vsi iščemo idealen kot in idealen trenutek za dober posnetek. Leseno kolo nekaj tonskega voza škriplje po asfaltu le nekaj centimetrov od mojih prstov.

Vse vidiva od blizu: vleko vrvi, korigiranje smeri s podtikanjem klocen, teatralno ukazovanje za premik, neutrudni orkester v tretjem nadstropju voza. Drugi del festivala Gion Matsuri. Ob planiranju še doma se je to zdelo kot nekaj gromozanskega, nekaj, kar bo ohromilo mesto, zapolnilo hotele. Celotno potovanje sva organizirala okoli tega dogodka. Dilema ali sploh it pogledat ali se raje izognit? Ker nimaš občutka, kaj to pomeni. A tisoč ljudi na treh avenijah v mestu je še vedno le dogodek, omejen na dva kilometra ulic in nekaj metrski pas okoli njih. Le ulico stran je življenje kot običajno. Kyoto je en in pol milijonsko mesto.

Že ob desetih zjutraj je nevzdržno vroče. Škržatom se meša, nažigajo na polno. Nastopajočim delijo led. Umakneva se v ohlajeno podzemlje, postaja podzemne. Pekarnica z dišečimi prigrizki, ledeno kavo in jazz zvočnim ozadjem. Pobeg od riža. Po kratkem oddihu naskok na naslednji ‘must see’. Vlak ne ustavi na najini postaji. Niti na naslednji. Z ekspresom se odpeljeva iz mesta nekam proti Osaki. Nisva edina. Režimo se en drugemu in čredno skočimo prek perona na drug vlak. Ta se odpelje – v isto, napačno smer, še dlje ven iz mesta. Pozabljena modrost z orientacijskih tekov: nikoli ne sledi drugim, ne da bi sam preveril smer.

Izstopiva postajo prej in se k razvpitim tisoč torijem Fushimi Inari Taisha prebijava od zadaj, prek tempeljskega bambusovega gozda. Le lokalni vrtičkarji hodijo tukaj. Ni turistov, ni ograje. Ne samo da slišiva, tudi čutiva vibracije, ko se visoka bambusova stebla v vetru tarejo ena ob drugo. Sprehod pod živordečimi vrati je, ne glede na obiskanost, atraktivna izkušnja. Izgleda, kot da je izkušnj še toliko boljša, ko si oblečeš lokalni kostum. Kar nekaj žensk se sprehaja oblečenih v gejše, z belo namazanim obrazom in v češnjev sadež pobarvanimi ustnicami. Ne morem zadržati nasmeha, ko zagledam tako pobarvani ženski v širokih muslimanskih pregrinjalih. Kera kombinacija označevanja pripadnosti! Ne srečava pa nobene v belo pobarvane črnke. Tudi ne samuraja. Za ninje pa ne veva.

Spet pešačiva. Opustele ulice stanovanjske četrti precej lepih vil. S peklensko vroče ulice se umakneva v tempelj/hišo/studio. Skoraj sama sva. Ni označena na zemljevidu. Ima pa vse, kar občudujemo pri tradicionalni japonski arhitekturi. Popolna razmerja v večkratnikih tatamijev, simetrijo prostorov, popolne razglede na urejen vrt, skoraj neverjetne mizarske izdelke. Šestmetrske lege brez centimetra poseda. Tla verande iz ene same deske, popolnoma ravne, brez enega samega žeblja. Zmerim jo s koraki: 10 × 1 meter. Kako je to sploh mogoče narediti?!

Zvečer greva pogledat en tempelj s svetlobno instalacijo. Priložnost za ogled izven dnevnega časa odprtja in ob malenkost nižjih temperaturah. Osvetlitev je delno posrečena. Kot jaslice, komentira Buddy.

Naslednje jutro žrtvujeva še eno zgodnje vstajanje za bambusov gozd v Arashiyami. Highlight turističnih točk v Kyotu. Absolutni ‘must see’. Mesto je še mirno in tiho. Škržati pa že napovedujejo še en vroč dan. Metro, nato historični tramvaj do končne postaje. Sprehod do roba mesta. Vstop na ograjeno pot. Niti ene same sapice, da bi opravičila umestitev bambusovega gozda na Unescov seznam dediščine kot naravni instrument. Saj sva slutila, da bo tako. Bambusov gozd včeraj je bil zanimivejši.

Po Mapyju greva malo naprej, ven iz naselja, pa še malo in čez reko in se znajdeva na Kyoto trail. Super fajn. Domač občutek, biti sam na stezi sredi gozda. Osveživa se v globokem tolmunu. Tudi če naju kdo vidi. Trail tekači, ki jih srečujeva, so prijateljsko pleme. 80 km okoli Kyota v treh dneh, se pohvali eden. Malo naju zasčemi. V mesto se vrneva z istim tramvajem in z drugo metro linijo, ki vodi direkt do pekarnice od včeraj. Že ko se odprejo vrata vagona, veva, da sva na pravi postaji. Riž ne more nikoli tako lepo dišati. Potem greva lažkat v hotelsko sobo na človeško temperaturo. Life is good. Nič boljše ne bo, če odkljukava še pet templjev.